Rojen sem v Jugoslaviji – državi, ki je ni.

Kot državo rojstva moram navajati Slovenijo – državo, ki je ni bilo.

o

Sem večni pionir

– pošten, iskren, odkrit, neustrašen, iznajdljiv, resnicoljuben –

nikoli povišan v mladinca.

Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil.

Ostal je samo »marljivo in vztrajno učil.«

Pionirska zastava je izginila s sveta in iz spomina.

S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti

naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delavnim ljudem.

»S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti …«

Komu? Čemu? Vse je šlo v črepinje, kri in sram.

Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek.

»… dober človek.«

Tovarišev ni več. Zvestoba je naprodaj, sicer se ji reče »trma«.

Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta,

da sem vreden otrok svojega ljudstva

in vreden član velike družine narodov,

ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.

Sprtega ljudstva Jugoslovanov? Razdeljenega ljudstva Slovencev? Morda Štajercev?

Drugorazredne družine Slovanov? Vzvišene družine belcev?

Katero ljudstvo hoče po poti napredka, pravice in miru?

o

Šola – sama sebi namen.

Radovednost nevljudna,

igrivost prepovedana,

veselje ubito.

Nič uporabnega za življenje. Nič uporabnega za službo. Nič uporabnega za duha.

Morda branje, pisanje in računanje – izgubljeno

v nešteto podatkih – zapomnjenih in takoj pozabljenih.

Ko so se vrata zadnje šole zaprla,

se je začelo nekaj povsem drugega in drugačnega.

o

Medtem je Maribor – jugoslovanski Manchester

postal Maribor – slovenski Detroit.

Od: »Nikoli nam ni šlo bolje,« do: »Tako slabo ni bilo še nikoli.«

Tovarne – prevelike, da bi smele obstati –

so razpadle v obrate – premajhne, da bi pustili sled.

Nekoč so padale bombe in se lomile hiše;

zdaj so padale odredbe in se lomila srca …

Preteklost za vse, razen za oporečnike,

je postala prihodnost za nikogar, razen za oportuniste.

Odtlej pihajo trije vetri, trije viharji:

ponos in pripadnost, vdanost v izdanost in briga zase.

Odtlej je gotovo le, da nič ni gotovo …

o

Ta ali ona vlada,

ta ali oni župan,

ta ali oni Bruselj,

ta ali oni Pentagon, …

Neuvrščeni, razvrščevani,

koloradski hrošč, milenijski hrošč,

Lehman Brothers, Al Kaida brothers,

McDonald's, Donald,

prašičja gripa, netopirja pljučnica …

Duh zakona, duh časa,

poklicni razvoj, duhovni razvoj,

tehnološke spremembe, podnebne spremembe …

– vedno je nekaj usodnega

in vedno so krivi ljudje, sicer sploh ne bi bilo usodno.

o

Res usoden je bil AIDS.

Ne zato, ker je ubil Freddyja in še nekaj ljudi,

ampak ker je ubil svobodo.

Ljubezen, mir in glasba so šle na smetišče zgodovine.

Ostala je svoboda poslovanja –

če imaš preveč, pravica imeti še več.

o

Prišle so trgovine, polne vsega.

Ni nam bilo več treba švercati čez mejo.

Postali smo pionirji nakupovanja:

Kdo bo imel prvi? Kdo bo imel več? Kdo bo imel dražje?

Pošten, iskren, odkrit, neustrašen, iznajdljiv, resnicoljuben.

Ostal je drugi i.

o

Kako malo je nekaterim treba? S čim so zadovoljni? Kaj jih naredi srečne?

Služba zaradi službe, družina zaradi družine in nakupovanje.

Srh me je spreletaval. Še vedno me …

o

---

o

Kdo bo videl več sveta? Kdo bo doživel več sveta? Kdo bo ostal zaplankan?

– To je bolje zvenelo.

Star popotnik je rekel: »Pojdi! Težko bo.«

»Vem.«

»Ne, težko bo, ko se boš vrnil.«

Vem …

o

Meje so bile:

težko prehodne,

nepomembne,

ostre, da jih je še vreme upoštevalo,

neopazne,

večne,

na novo postavljene,

na novo odstranjene,

kronične in muhaste …

Naučile so me, da niso pomembne meje,

ampak da je drugje drugače

in da je drugič drugače

– da je lahko drugače.

Da je spalnica, kjer spim,

jedilnica, kjer jem,

dom, kjer se počutim domače.

o

Dokler imam to troje,

ni konec sveta.