Delovni čas ni naravni pojav. Da se je lahko pojavil in nam začel krasti življenje, so morali biti izpolnjeni tile pogoji:

1. merjenje časa, ki ima sicer bogato zgodovino, vendar je postalo zares natančno in zanesljivo šele v 17. stoletju (še dobro, sicer nas delodajalci ne bi nategovali le z nadurami, ampak bi poleg tega nategovali tudi same ure …);

2. merljivo delo, torej (dolgočasno) delo, sestavljeno iz zaporedja enakih dejanj, ki jih je treba določen čas (v nedogled) ponavljati; večinoma gre za delo ob strojih, namesto strojev ali kot stroj, ki – za razliko od predindustrijskih kmetovanja, vojskovanja, moljenja in vladanja – delavcem med delom prepovedujejo kazati kakršnekoli znake življenja, ki niso nujni za opravljanje dela;

3. prosti čas, torej čas, ko delavec lahko zapravlja čas in kaže druge znake življenja.

Merjenje časa so nam priskrbeli znanstveniki in obrtniki, merljivo delo so nam vsilili industrialci in podjetniki, prosti čas pa so nam izborili komunisti. Komunisti so premagani, ostale naštete pa malo počasneje premaguje delovni čas. Celo industrialci in podjetniki – gospodarji strojev in 'strojev' – so ujetniki delovnega časa. Ušli so mu le najhujši bogataši, ki živijo od dobičkov in so gospodarji sveta – ti so zgolj ujetniki svojega imetja in družbenega položaja.

Sprašujem se, kaj je ljudi pognalo delat v tovarne. Res je delo na kmetiji težko, letine pa negotove. Če nisi lastnik zemlje, te njeni lastniki grdo izkoriščajo. Zato pa je kmetovanje raznoliko, omogoča druženje, razmišljanje, iskanje rešitev, nudi gibanje na čistem zraku in svežo hrano na vsakem koraku. Občasno je res dosti dela, a ponoči ga ni, pozimi pa je obilo časa za kepanje in pripovedovanje pravljic. Delo v tovarnah je tudi težko, in prav tako je (še vedno) nemogoče napovedati, ali ga bo delavec jeseni še imel. Lastniki strojev v ljubeznivosti do delavcev prav nič ne zaostajajo za fevdalci. Obenem pa je delo v tovarnah enolično, osamljeno, brezdušno, neumno, zakrnelo, nevarno, strupeno in ob košti, ki se je srednjeveške svinje ne bi niti dotaknile.

Zakaj so torej ljudje trumoma drli v tovarne in omogočili razmah industrije, ki je skoraj celotno človeštvo oropala znosnega dela v zdravem okolju, svežo, okusno in dišečo hrano pa naredila malodane nedostopno? Kako reven in obupan moraš biti, da si se pripravljen stlačiti s svojo in še eno tujo veččlansko družino v gnilo sobico, kjer vsi člani ene in druge izmenično spijo in jedo ali garajo v tovarni po dvanajst ur, se nato zamenjajo, vmes na hitro zmečejo v sebe nekaj pomij, ob nedeljah pa gredo k maši, se napijejo in drug drugemu posiljujejo žene in hčere, da jih je vedno več? Kdor ima vsaj malo delujočih možganov, bi moral zaključiti, da je smrt v gmajni boljša izbira …

A zdaj je, kar je. Marsikje po svetu ljudje še vedno zapuščajo rodne vasi in gredo delat v tovarne pod skoraj enakimi pogoji kot v 19. stoletju, drugod tovarne prihajajo k njim v vas. Tam so samo tovarne, bolezen, smrt in slab šnops. Drugod, kjer so komunisti skozi desetletja krvavo izborili omejitev delovnega in pravico do prostega časa, pa se je ob nudenju slabega šnopsa in pogrebnih storitev pojavil cel kup dejavnosti. Njihov osnovni namen je, da delavci tiste uborne fičnike, ki so jih delodajalci milostno razdelili med njih, vsak po svoje zapravijo za ničvredne neumnosti, namesto da bi skupaj kupili kakšen stroj in začeli delati zase. Večina neumnosti, ki jih kupijo ali uporabljajo med zapravljanjem, se proizvede v tovarnah. Namen potrošništva je torej, da se tisti fičniki čimprej vrnejo k delodajalcem. Delovni čas je čas, ko služiš svojemu delodajalcu, prosti čas pa čas, ko s potrošništvom služiš drugim delodajalcem …

Prostočasne dejavnosti na videz obvladujejo obrtniki in trgovci, učitelji in trenerji, umetniki in športniki, za katerimi stojijo znanstveniki … – ljudje, ki dajejo vtis, da delajo zase ali vsaj za svoje veselje. V resnici zgolj podpirajo delovanje tovarn in skrbijo, da se delavcem ne zmeša.

Poglejmo to na primeru šnopsa! Pripomočki za žganjekuho tako ali drugače nastanejo v tovarnah. Pameten žganjar vloži zaslužek v gradnjo in razširitev svoje beznice, za kar potrebuje gradbeni material, in v notranjo opremo, ki je serijsko proizvedena v tovarni. Najame izšolane pomočnike (javna šola je nastala, da je tovarnam zagotovila delavce, usposobljene za izvajanje zahtevnih postopkov), se poveže z okoliškimi znanstveniki, obrtniki in tovarnarji, in skupaj naredijo zmogljiv obrat za žganjekuho, ki se počasi razvije v tovarno žganja. Vedno več ljudi ima delo in vedno več ljudi ima žganje.

Zaradi navezanosti na tovarne so tudi izvajalci prostočasnih dejavnosti prevzeli delovni čas, čeprav niso izvajali ponavljajočih dejavnosti in njihovo delo ni bilo merljivo. Zato se danes delovni čas uporablja za vsa mogoča dela, ki z njim nimajo veze ali jim celo škodi. Delovni postopki umetnikov so povsem neobvladljivi in nemerljivi. Umetnik lahko dela, medtem ko se sprehaja ali sedi na stranišču, obenem pa med 'pravim' ustvarjanjem na veliko zapravlja čas. Meriti se da le prodajno vrednost končnih izdelkov, ki pa jo je nemogoče predvideti. Kljub temu, da je delo umetnikov nujno (preprečujejo, da bi se delavcem zmešalo), veljajo za nekakšne črne ovce delavstva – samo zato, ker jih ni mogoče zložiti v delovni čas.

Tudi delo znanstvenikov, obrtnikov, trgovcev in učiteljev se je pred pojavom delovnega časa neločljivo mešalo z zasebnim življenjem. A tako pri njih kot pri športnikih je zmeraj jasno, kdaj delajo in kdaj se družijo ali počnejo kaj zasebnega. Njihov delovni čas je težko izmeriti, a je možno. Zato veljajo za dostojne poklice, nekateri tudi za spoštovanja vredne garače.

Zanimivo pa je, da tudi delodajalci in vladarji veljajo za spoštovanja vredne garače, čeprav je njihov delovni čas precej podoben umetniškemu. Tudi oni kdaj o vodstvenih zadevah razmišljajo na stranišču, medtem ko med poslovnimi kosili s sebi enakimi pogosto nakladajo v tri krasne. In za razliko od umetnikov je njihov prispevek k dobrobiti človeštva vsaj vprašljiv; kot opazujemo, nas bolj ali manj vsi po vrsti pospešeno vodijo v dokončno izčrpanjanje virov, uničenje narave, zlom gospodarstva in razpad družbe. Razlika je le v pospešku in v slogu.

Plačilo za to, da toliko in toliko ur preživimo na delovnem mestu – ne glede na svoj prispevek, učinek in odnos – je neumnost. Še večja neumnost pa je, da smo različno plačani tudi za odsotnost z dela. Za praznik in dopust dobimo enako plačilo kot če bi delali. Za bolniško in porodniško odsotnost ter čakanje na delo dobimo delež tega. A je prost dan zdravnice več vreden kot prost dan smetarja? A je računalniški programer bolj usposobljen za prebolevanje gripe kot gospodinja z NPK iz zeliščarstva? …

Delovni čas je preživet pojav. Treba ga je spremeniti. In pri tej spremembi je treba izključiti tako besedo »čas«, kot sam čas. Delo mora biti opravljeno, delavec ne sme biti izžet, in ob službi mora imeti čas za vse tisto, zaradi česar je zanj vredno živeti, a nima veze s službo.