Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

S praznikom dela obeležujemo spomin na dogodke v Chicagu, maja 1886, ko so organizirani delavci zahtevali več delavskih pravic, med drugim tudi 8-urni delovnik. Sprva miren protest se je sprevrgel v krvavo nasilje. Delavske pravice, ki so bile po dolgotrajnih bojih kasneje vendarle izborjene, se danes naglo krčijo. Tudi zdajšnja koronakriza kaže, kako je mnogim politikom in lastnikom kapitala kaj malo mar za zdravje in blaginjo delavcev. Zato je zavzemanje za delavske pravice še kako aktualno. Najprej pa razmislimo: kaj je danes delo in kdo so delavci?

Spremenjena opredelitev dela in delavstva 

Proizvodni in storitveni delavci v zasebnem ter delavci v javnem sektorju, ki osem ur delajo v tovarni ali drugi organizaciji – tako si večina še vedno predstavlja delavstvo. Vendar moramo danes to kategorijo bistveno razširiti, prišteti moramo vse oblike tako imenovanega prekarnega dela (začasna dela, samozaposleni, delo po avtorskih pogodbah, delo na projektih itd.), prav tako delo v nevladnih organizacijah in v gospodinjstvih – vse, kar koristi celotni družbeni skupnosti.

Če torej povzamemo: delavstva ne sestavljajo samo ljudje, ki so zaposleni v tovarnah, podjetjih, javni upravi in v drugih državnih institucijah, temveč tudi vsi tisti, ki s svojim delom kakor koli koristijo družbeni skupnosti. Gospodinja, ki doma vzgaja otroke, opravi veliko dela, ki je ključnega pomena za prihodnost celotne družbe, tudi številna društva in druge nevladne organizacije veliko naredijo za družbeno skupnost in za okolje. Prav tako so delavci tudi vsi tisti, ki ne delajo na klasičnih »osemurnih« delovnih mestih, kot so na primer občasno zaposleni, samozaposleni, mali kmetje itd.

Sindikati bi se morali danes boriti za pravice celotne delavske "armade" in jo zastopati v boju proti vse bolj okrutnim lastnikom kapitala in njihovim "služabnikom" – politikom.

Boj za delavske pravice

Z drugačno opredelitvijo dela in delavstva se spreminja tudi boj za delavske pravice. Vsakdo, ki dela; ki je delal (starejši); ki bo delal (otroci in mladi); ki težko dela (hendikepirani), je upravičen do dohodka. Zato mora boj za delavske pravice vključevati tudi prizadevanje za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalnega dostopa do javnih storitev (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, varstvo starostnikov itd.). Tudi pokojnina mora postati pravica vsakogar, četudi ne izpolni polne upokojitvene starosti ali delovne dobe.

Boj za delavske pravice mora vključevati tudi prizadevanja za krajši delovni čas, ki omogoča razbremenitev prezaposlenih delavcev in zaposlitev brezposelnih, še zlasti mladih.

Boj za delavske pravice pomeni tudi prizadevanja za nova delovna mesta v javnih storitvenih dejavnostih, ki povečujejo kakovost družbenega življenja. Skrb za kakovostno življenje starejših, najmlajših in hendikepiranih; potreba po vseživljenjskem izobraževanju; umetnost, kultura, skrb za okolje; ekološko kmetovanje na javnih površinah itd. – na teh področjih bi morali odpreti številna nova delovna mesta v okviru javnih služb, kajti v industriji bo delovnih mest, zaradi avtomatizacije in robotizacije, vse manj.

Boj za delavske pravice je tudi boj proti globalni družbeni in ekonomski neenakosti, kajti velikansko bogastvo peščice Zemljanov ni rezultat njihovega dela, temveč posledica nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na špekuliranju, izogibanju plačevanja davkov (davčne oaze), izkoriščanju ljudi (poceni delovne sile) in okolja (poceni naravni viri). Denarja za plače, za univerzalni temeljni dohodek, javne storitve in za zeleno ekonomijo je več kot dovolj, a se na veliko troši za orožje ter borzne špekulacije, ki so zgolj pretkan način pretakanja globalnega bogastva v žepe najbogatejših Zemljanov.

Boj za delavske pravice mora biti internacionalen. Mednarodna organizacija dela (ILO) je nedavno opozorila, da zaradi pomanjkanja dela kar 1,6 milijarde delavcem v neformalni ekonomiji – kar je skoraj polovica vseh svetovnih delavcev – grozi hudo pomanjkanje. Če prištejemo še njihove družine, je slika res črna. Se bo armadi že tako revnih pridružila še armada doslej zaposlenih?

Torej, praznik dela ni samo dela prost dan, čas za piknik ali kresovanje (ki ga letos ne bo), temveč izjemno pomemben simbolni dan, ki nas opominja na nujnost vsakodnevnega boja za delavske, ekonomske, družbene in človeške pravice nasploh.

Zatorej: Živel 1. maj!