Da bo silno domoljubna slovenska vlada poslovala po pravilih? Menda ja nismo tako otročje zaupljivi! Kot vsaka hudo domoljubna vlada tudi slovenska posluje po domače. To pomeni, da posluje samo z ljudmi, ki jih kateri od vladarjev osebno pozna.

Vse izvoljene vlade sveta so zmerno do skrajno domoljubne. Zato nam ne vladajo strokovnjaki, ampak člani in simpatizerji strank. Zato se za najodgovornejša delovna mesta ne objavljajo razpisi in zanja niso zahtevane niti izobrazba niti delovne izkušnje. To bi bilo protiustavno, kajti v ustavah 'boljših' ('demokratičnih') držav piše, da jim vladajo stranke. Kaj bi se zgodilo, če bi obstajali zaposlitveni pogoji za svétnike in poslance, župane in ministre, predsednike in predsednike vlad, stranke pa v svojih bazenih ne bi imele ustreznih ljudi? Potem bi se gotovo našel še kak nedomoljuben težak, ki mu srce bije na potoglavi strani prsi, ki bi hotel uveljaviti zaposlitvene pogoje tudi za svetovalce in vodje pisarn, člane upravnih in nadzornih odborov v državnih podjetjih in ustanovah, direktorje in predsednike uprav. To vendar ne gre! Nobena stranka nima toliko sposobnih članov, da bi lahko vse te stolčke zasedla s strokovnjaki. Veliko lažje je uzakoniti, da si državo delijo uzakonjene mafijske družine, ki kadrujejo po enem in edinem pravilu: »Ni važno, kaj zna, važno je, da je naš.« Če se kdo temu zoprstavi, pa je povsem zakonito kaznovan za rušenje ustavnega reda …

Če torej skrajno domoljubna vlada objavi razpis, na katerem išče podjetje, ki bo nekaj izdelalo ali dobavilo, ji na kraj pameti ne pade, da bi izbrala najustreznejše podjetje. Ne, izbrala bo podjetje, v katerem so zaposleni znanci tega ali onega člana vlade. Za domoljubnega vladarja je nepredstavljivo, da bi državni denar zaupal nekomu, ki ga ne pozna. Saj je vendar domoljub.

Ne »dom in svet« – za domoljube velja »dom je svet«. Neznanci so z drugega sveta. Iz tega razloga so za poslovanje domoljubnih vladarjev s tujino neobhodni posredniki. Ne morejo kar poklicati nekega x kitajskega direktorja in se z njim zmeniti za posel. Ne, domoljubni vladarji bodo vprašali znance, ali kdo pozna kakšnega Kitajca. Nekdo se bo javil in povedal, da pozna nekoga, ki nekaj posluje s Kitajci. Vsi v tej verigi se bodo seznanili, in tako bo Kitajec postal znanec. Zmenili se bodo za posel, potem pa je odvisno od Kitajca, ali bo posel uspel ali ne. Ker ne gre za verodostojnega kitajskega direktorja, ampak za kar nekega Kitajca, ki se gre šverc-komerc z naivneži v žepnih balkanskih državicah, je velika verjetnost, da ne bo uspel. Krivi bodo seveda Kitajci, ki so tako ali tako ničpride z drugega planeta …

Žal niso samo vladarji takšni. Priljubljenost vladarjev, ki poslujejo po domače, je treba pripisati dejstvu, da večina 'navadnih' ljudi prav tako raje posluje po domače kot po pravilih. Denar raje posodijo znancu, za katerega vedo, da jim ga ne bo vrnil, kot neznancu, ki jim ga mogoče celo bo vrnil. Če potrebujejo jajca za potico, bodo zanja poprosili samo domorodne sosede. Če jih ne dobijo, raje ostanejo brez potice, kot da bi povprašali še kitajske, albanske ali bognedaj romske sosede. Tak'le 'mamo …

o

Je kdo, hudiča, pričakoval, da se bodo vladarji in ljudje pod pezo trenutnega dogajanja spremenili?! Ah, dajte no! Ko gredo stvari »sa lošega na gore«, vsi postanemo samo še bolj takšni, kot smo. Saj veste, kaj pravijo preživeli po vojni: da takšne dobrote in povezanosti niso doživeli nikoli prej in pozneje. Pozabijo dodati, da tudi takšnega zla in sebičnosti niso doživeli nikoli prej in pozneje. In zaključiti, da gre v obeh primerih za bolj ali manj iste ljudi …

Zakaj tisti, ki se v miru najbolj trkajo po pravi strani prsi in kličejo vojno, ob napadu na domovino nemudoma prestopijo med izdajalce? Hja, nedomoljubi ne napadajo drugih držav. Država, ki napade drugo državo, ima neizogibno domoljubne vladarje, ki ji vladajo s trdo roko. Za napadenega domoljuba je služenje takšni državi uresničitev mokrih sanj. Kdor se tako mogočni domoljubni sili upira, pa je navaden razbojnik, ki ga je treba izbrisati z obličja zemlje …

Tudi sicer ljudje, ki imajo polna usta narodnega ponosa, zelo lepo govorijo o napadalnih državah. Njihove vladarje imajo pogosto bolj v čislih kot svoje. Nekoč je tukajšnjim domoljubom prihajalo ob misli na Nemčijo in Hitlerja, potem so častili Sovjetsko Zvezo in Stalina, nato sta bila kratek čas dobra celo lastna domovina in Tito. Tudi zdomskega raja Nemčije ne smemo pozabiti. Po prelomu konec 90-ih let pa je ostala samo ena dovolj napadalna velesila z dovolj trčenimi vladarji, da so se domoljubom šibila kolena: ZDA s srednje in zelo trčenim Bushem, ki sta pripravila prizorišče za najbolj trčenega – in tudi najbolj domoljubnega – Trumpa. Zaradi te silne ljubezni smo dobili kokakole, mkdonaldse in težave s prekomerno težo. Po nekajletnem zatišju se je v sanje Balkancev vrnila Rusija s Putinom, zdaj pa imamo v neposredni soseščini Madžarsko z Orbanom, ki nas kanita pohrustati, da bomo vdani sluge te nove velesile.

V čislih naših domoljubnih vladarjev so poleg ZDA in Madžarske (ki prevzema vlogo večne Nemčije) tudi ostale zahodnoevropske države, ki so jim z veseljem bolj razdali kot razprodali svojo opevano domovino. In kaj, hudiča, naj pričakujemo od teh domoljubnih izdajalcev zdaj, ko ni več česa razdati in razprodati?! Da bodo skrbno pobrali drobtinice, ki so padle z miz tujih bogatinov, in do konca obglodali kosti na njihovih krožnikih. Nič drugega jim ne ostane, golf pa je drag šport …

In ko bodo končali, tudi od nas ne bo ostalo nič drugega … Razen če gremo spet v gozd, preden ga podnebne spremembe spremenijo v Afganistan ali pa ga vladarji posekajo in iz države naredijo golfarsko velesilo …

Ups, zdaj pa sem jim dal idejo … Pa nič ne de; itak niso pismeni in ta članek je predolg, da bi njihovi troli vzdržali z branjem do konca.