Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Ekonomija neenakosti in uničevanja

Danes smo napačno prepričani, da revščina in lakota ter pomanjkanje na splošno izvirajo iz pomanjkanja dobrin. Na podlagi tega zgrešenega prepričanja politiki in ekonomisti zagovarjajo stalno gospodarsko rast: "višja, kot bo, več ljudi bo živelo v blaginji". V resnici pa je dobrin že zdaj dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, samo skrajno nepravično so porazdeljene. Poglejmo samo primer hrane. Podatki kažejo, da je hrane že zdaj dovolj za približno 10 milijard ljudi, trenutno (april 2020) pa nas na Zemlji živi 7,8 milijarde.

Gospodarska rast ne zmanjšuje revščine, temveč jo še povečuje, saj je sistem oblikovan tako, da se dobički iz rasti pretakajo predvsem v žepe najbogatejših. Gospodarska rast povzroča velikansko uničevanje okolja, medsebojna konkurenčnost oziroma tekmovanje, ki je "motor" gospodarske rasti pa v družbi povzroča veliko stresa, sovraštva in strahu. V ozadju gospodarske rasti je izjemno nevarna ideologija komercializacije, ki sleherno dobrino, človeško dejavnost in celo ljudi same "pretvori" v komercialno oziroma tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje.

Ekonomija delitve – pravičnost in sodelovanje

Zdaj, ko se je zaradi zunanjih okoliščin – pandemije koronavirusa – gospodarska rast zaustavila, lahko vidimo, da je drugačen svet mogoč. Ker so se globalni trgi močno zamajali, se države zdaj hitro učijo novih ekonomskih pristopov; med seboj pošiljajo zdravstveno opremo, izmenjujejo strokovnjake in pošiljajo finančno pomoč. V zametkih lahko vidimo porajanje tako imenovane ekonomije delitve na globalni ravni. V prihodnosti bi si lahko tako delili ne samo medicinsko opremo, temveč tudi hrano, pitno vodo in druge življenjsko potrebne dobrine.

Tudi na ravni držav zdaj vidimo uveljavljanje različnih oblik univerzalnega temeljnega dohodka ter zagotavljanja javnih storitev za vse ljudi. Tudi to so prvi zametki ekonomije delitve na ravni držav. Na lokalni ravni pa je že tako prisotnih veliko oblik ekonomije delitve, ki vedno temelji na vzajemni solidarnosti, sodelovanju in nesebičnosti.

Ne želimo si torej vrnitve nazaj, temveč pogumne korake naprej. Z zlomom ekonomskega sistema, ki je bil utemeljen na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, imamo priložnost, da ustvarimo drugačen sistem, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in delitvi dobrin. Ta sistem je ekonomija delitve in predstavlja pot v boljšo prihodnost. Prihodnost, ki bo dobra tako za vse ljudi kot za planetarno okolje.