Služba ubija. No, ne čisto; živ ostaneš, a to je bolj ali manj vse. Če delovni teden ne premore kakšnega državnega praznika, ki ti ga šefi dovolijo užiti tudi zasebno, imaš ob službi ravno dovolj časa, da se za silo naspiš, nahraniš, in očediš. Za prosti čas, ki bi si zaslužil to ime, ti preprosto zmanjka časa. Poglejmo!

SPANJE zahteva 7–9 ur. Vse tisto nakladanje, da se lahko izvežbaš, da so ti dovolj 4 ure, da povsem zadostuje 5 ali 6 ur in da je več kot 6 nezdravo, je nakladanje. Človek potrebuje 8 ur spanja kot zaklan, sanjanja, dremanja, razmišljanja v polsnu ali zrenja v temo – 8 ur odklopa od vklopljenosti, 8 ur odsotnosti od prisotnosti, 8 ur odpeljanosti od prisebnosti … Ne pozabimo: človeštvo je prve korake po dveh naredilo v tropih, kjer so noči vse leto dolge 12 ur ± nekaj minut in tako črnočrne, da lahko samo spiš, se crkljaš in klepetaš. Kasneje smo udomačili ogenj in se preselili v kraje, kjer so noči krajše in daljše, a do izumitve strojev pošteni ljudje ponoči niso delali, če ni šlo za življenje. Spali so, se ljubili, klepetali (ob ognju ali v temi), uspavali, dojili in tolažili otroke, morda kaj pojedli, šli na sprehod v mesečini, a v nočni polovici dneva so počivali: poleti malo manj, pozimi malo več, v povprečju pa 12 ur. Če smo res pikolovski, lahko temu času odštejemo  večerni in jutranji mrak, ko je kak deloholik še lahko kaj opravil, nespečnost zaradi smrčanja, joka otrok, stoka ranjencev in kašljanja bolnikov ter občasna praznovanja, ki so se znala zavleči do jutranjih ur. A kot ugotavljajo znanstveniki, je naš naravni spanec od pamtiveka sestavljen iz dveh 4-urnih spanj, ki ju prekinja odmor za vse našteto. O tem odmoru lahko danes samo sanjamo. Žal pa lahko večina ljudi zgolj sanja tudi o možnosti, da bi vsako noč, ko se jim zdi to potrebno, odspali toliko ur, da bi se zbudili sami od sebe, brez budilke, in spočiti krenili v nov dan …

DELOVNI ČAS je zrcalo časa za spanje. Možnost, da bi spali 8 ur ali več, je enako sanjska kot možnost, da bi čas za službo trajal 8 ur ali manj. Tisti, ki se jim zgodi, se lahko imajo za srečne. In pri delovnem času moramo biti pikolovski: prišteti mu je treba vsaj prihod in odhod (če smo srečni), večinoma pa tudi sestanke in druženja, priprave in domače naloge, izobraževanja in (boljkone obvezne) nadure, če smo iskreni, pa tudi velik delež bolniških staležev in invalidskih upokojitev.

ČAS ZA ŽIVLJENJE je ves preostali čas, torej 8 ur med tednom in 16 ur na proste dneve. A to ni prosti čas. Opraviti moramo obveznosti. Lahko so nam v veselje ali ne, ampak so dolžnosti – torej niso proste.

PREHRANJEVANJE je prva takšna dolžnost, ki jo vedno več ljudi tudi jemlje kot dolžnost – kot nekaj, kar narediš hitro, brez občutka in z mislimi nekje drugje. Med jedjo lahko delaš za službo: načrtuješ, se dogovarjaš, odgovarjaš na pošto, sestankuješ, se izobražuješ ali enostavno delaš, le s polnimi usti. Lahko tudi božaš telefon, bereš ali gledaš televizijo. Za spodoben obrok si je treba vzeti čas: za pripravo, jedenje in prebavo. Ker tega ni, večina ljudi po ves dan nekaj žuli, a se nikoli prav ne naje. Zato so lačni in žulijo še več. Ker toliko žulijo, se redijo. Ker se redijo, imajo slabo vest, zato žulijo tudi, ko imajo pred seboj spodoben obrok – bojijo se, da bi se še bolj zredili, če bi ga spodobno pojedli. Prehranjevanje postane muka – gola dolžnost, oropana vsakega veselja.

OKRAŠEVANJE je gola dolžnost, v kateri pa ljudje iščejo veselje. Če si svoj čas prodal službi za denar, moraš ta denar pokazati. Zato kupiš drag avto in ga neguješ. Zato zgradiš cenen dom in ga drago opremiš, nato pa ga pospravljaš in po njem brišeš prah. Zato si kradeš čas za spanje, jutranji seks in kraljevski zajtrk, da se urediš za službo (kjer itak vedo, koliko zaslužiš, torej ti tega ne bi bilo treba razkazovati). Čas za spanje, večerjo in seks pred spanjem si ukradeš, da se urediš za prireditev, kjer se razkazuješ – po možnosti v družbi čimbolj bogato razkazujočih se ljudi.

NAKUPOVANJE je poddolžnost okraševanja. Nakupujemo hrano in pripomočke za okraševanje. Če smo iskreni, kupimo malokaj drugega. Mnogih kuhinjskih pripomočkov, okraskov za nabiranje prahu, oblačil, koles s števci in pametnih ur ne kupimo, ker bi jih potrebovali ali bi nam bili v veselje, ampak zato, da bi bili naš dom in mi bolj krasni.

VZGOJA OTROK je prav tako poddolžnost okraševanja. Kdor hodi na šiht za poln delovni čas, nima časa za otroke. Kdor šihta nima, za njihovo kolikor toliko prijetno in smiselno odraščanje nima denarja. Kdor ima otroke kljub temu, da hodi v službo ali je brezposeln, jih ima izključno zato, da izpade krasen – zato jih drago oblači, obdaja s kupom dragih igrač, jih vozi na drage tečaje in jih vpisuje na drage šole. O imeti otroke iz ljubezni v kapitalizmu ne more biti govora, razen če si bogat dedič ali samozadosten kmet. Kdor ima otroke res rad, jih v kapitalizmu nima. Pika!

PARTNERSKI ODNOSI so – uganili ste – poddolžnost okraševanja. Če si sam, si čuden, torej nisi čeden. Mnogi partnerski odnosi se res začnejo z zaljubljenostjo in veliko njih se nadaljuje z ljubeznijo. A ljubezen je treba negovati, za to pa si je treba vzeti čas. Pravzaprav si je treba vzeti brezčas, in to dosti njega. Če čas drug za drugega odmerjaš v minutah, po nekaj letih neizogibno ugotoviš, da je edini smisel razmerja ta, da si v razmerju.

PROSTI ČAS je čas, ki ostane. A kakovosten prosti čas je samo in izključno brezčas – ki ni odmerjen in nima nobenega drugega namena, kot da ti je v veselje. Med tednom se ti z dosti sreče tu in tam utrne, da si tam, kjer bi v tistem trenutku najraje bil, in počneš, kar bi v tistem trenutku najraje počel, – da čas in prostor postaneta nepomembna. Med vikendi, prazniki in dopustom lahko takšne trenutke izzoveš. Če želiš prosti čas ne le doživeti, ampak zaživeti, pa moraš vsaj začasno izstopiti. Prostega časa pač ne moreš kupiti s tem, da delovnega prodaš službi …

Izstopili smo. Prihajamo na okus po življenju brez pritiska, življenju, v katerem si lahko vzamemo čas za ljudi in stvari. Če imamo čas, se lahko zmenimo in se nam ni treba kregati. Lahko se umaknemo in se vrnemo. Mnogim ljudem prihaja do zavesti, da je to to …

In ko bomo vstopili nazaj na brzovlak garanja v neskončnost, bo mnogo ljudi potegnilo ročno zavoro. Strojevodji in vlakovodji bomo razložili, da mora tudi delovni čas imeti okus po življenju. Morda nas bosta vrgla z vlaka. Morda se bo strojevodja zapahnil v vozniško kabino, vlakovodja pa oborožil z bičem, in bomo nadaljevali pot. Mogoče pa bosta z vlaka letela onadva, mi pa bomo zavzeli vlak in šli v podnebni propad vsaj z življenjsko hitrostjo …