Filmi o zombijih so nas dobro pripravili. Pojavi se okužba. Dan prej je še običajen, naslednji dan pa ne več. No, na drugem koncu sveta imajo nekaj dni časa, ko poslušajo novice, potem pa pride tudi k njim. Naenkrat so zombiji vsepovsod in preživeli ne morejo nikamor. Če se odpeljejo, jim zombiji skačejo pred avte in jih ustavljajo. In tudi če jim uspe kam priti, so tam spet zombiji. Lahko se potuhnejo, a jih zombiji slejkoprej najdejo. Na koncu svet pripade zombijem, gručice ljudi pa vsaka v svoji trdnjavi čakajo, da se jim bodo pridružile.

A filmi o zombijih so nas tudi slabo pripravili. V njih je okužba vzrok, da postaneš zombi. V resnici je bil vzrok, da postaneš zombi, odsotnost okužbe. Kdor se je okužil, je ostal človek – dokler ni umrl. Umrl je od okužbe ali od napadov zombijev, ker je bil okužen. Če je ozdravel, je postal zombi. Vsi filmi o zombijih so narejeni z zornega kota ljudi. Noben nas ni pripravil na to, da v resnici ne bomo zadnji preživeli, ampak bomo zombiji …

Zombi ne postaneš kar naenkrat – tudi tu so filmi kar zadeli. Nekaj ur se vedeš kot človek. Potem si zmeden; tvoji možgani lovijo dve sliki sveta naenkrat. Potem se izključijo – nastopi možganska smrt. Ti pa si še kar buden – samoten zombi, brezumno jezen na vsakogar, ki ni samoten zombi. Takoj jih prepoznaš, ker imajo odnose in kažejo tudi druga čustva. Sčasoma je tega vedno manj. Zombijstvo se ne širi z ugrizi ampak z vetrom. Zaleze se v vse pore duše in jo počasi zaduši. Ostane le samozavedanje …

Ko smo bili ljudje, smo si želeli, da ne bi umrli. Ko nismo umrli, pa nam je postalo vseeno … Minevali so dnevi. Ni bilo sprijaznjenja, ni bilo navajanja, ničesar ni bilo. Samo dnevi so minevali …

Minevali so tedni. Ljudi ni bilo več. Morda so bili, a so se skrivali po trdnjavah. Zombiji so se obrnili proti zombijem. Tisti, ki so bili že kot ljudje nasilni, so postali še bolj nasilni. Svoj bes so zlivali na tiste, s katerimi so živeli, na sosede in mimoidoče, potem pa so si začeli žrtve iskati. Tisti, ki so imeli delavce, so jih, ko so bili še napol ljudje, odpustili. Ko so postali zombiji, so odpustili še sami sebe. Države so na začetku še bile in zombiji, ki so jih vodili, so pobesneli vsakič, ko je kdorkoli imel odnose ali kazal čustva. Ko ljudi ni bilo več, so si jih izmislili, da so lahko besneli na zombije. Tiste, pri katerih so začutili šibkost, so osamili in jih pustili umreti. Starci in invalidi so hitro pomrli od zanemarjenosti, begunci in reveži pa malo kasneje od bede.

Nismo živeli od človeškega mesa in krvi kot v filmih, ker ljudi ni bilo več. Družba je obstajala samo še v naših navadah. A te navade so bledele in kmalu je zbledel tudi spomin nanje. Edini spomin je bila lakota …

Najprej smo živeli od hrane kot prej. A hrane je bilo vedno manj. Nihče je ni več prevažal in nihče je ni mogel pridelovati, ker so mu lačni tatovi sproti vse pojedli. Pred okužbo smo bili bogati in revni. Ko je zmanjkovalo hrane, smo bili bolje in slabše oboroženi. Postali smo vojaki, razbojniki in samotarji: vsi lačni, vsi prestrašeni in vsi zahrbtni. Kdor je imel hrano, je bil prej mrtev kot sit …

Lačni vojaki ne ubogajo. Kmalu so postali razbojniki. Takrat smo začeli živeti od mesa in krvi drugih zombijev. Nas se je trlo, druge hrane pa ni bilo skoraj nič. Pobijali smo se dneve in noči. Kogarkoli smo srečali, smo ga ubili ali zbežali. Otroci so izginili prvi. Potem so izginile ženske. Leta smo hodili okoli, klali in žrli druge. Potem so prišli dnevi, ko nismo naleteli na nikogar. Zaklali in pojedli smo nekatere izmed nas. Potem sem pobegnil. Tudi drugi so. Razbojnikov ni bilo več; ostali smo samo še samotarji …

Vmes je šlo vse k vragu. Mesta so šla k vragu. Cevi so popokale. Voda je bila zastrupljena. Elektrika je odpovedala. Gorelo je. Stavbe so se rušile. Gretja ni bilo. Lahko si si naredil varen dom, ampak si moral ven po hrano. Ko so počile jedrske elektrarne, je bil pa tako ali tako konec. Vsa trupla so imela tumorje in ozebline.

In suša in neurja … Vsake toliko je bilo nekaj. Žuželk in ptičev je bilo več, vse ostalo pa je izumrlo ali smo pobili. Domače živali, divje živali, vse je izginilo. Gozdovi so izginili. Skrivali smo se v travi, se pasli in jedli žuželke. Skrival sem se …

Spominjam se vsega in ničesar … Pred očmi mi letijo slike, kot bi bilo vse življenje od okužbe dalje zgolj sanje ene noči. Sem bil priseben? Ne. Bil sem prisoten.

Priseben sem zdaj. Že več kot dve polni luni nisem ubijal. Že dve pomladi nisem videl zombija. Človeka nisem videl nikoli več. Hrane je dovolj – okoli kmetije se je razbohotilo vse mogoče, in vse je užitno. Ni mi treba ubijati. Mogoče sem zato oživel, če sem. Mogoče sem jaz svoj zadnji človek.

To klešem v kamen, kot prvi pisci. Dal ga bom v razpoko v skali. Mogoče ga bo kdo našel in prebral. Mogoče bodo nekoč spet ljudje. Mogoče pa bodo vrane. Tu jih je dosti, ki mi prinašajo orehe, da jih trem, potem pa si jih razdelimo. Pametne so. Upam, da jim to ne bo škodilo, kot je nam. Rad jih imam.

Nekje v Alpah, v drugi polovici 21. stoletja