Schrödingerjevi mački je razmeroma lahko; tako v zaprti kot v odprti škatli je živa ali mrtva in to ve. Le Schrödinger ne ve, dokler je ne odpre. Mi pa smo hkrati v zaprti in odprti škatli, hkrati živi in mrtvi, zdravi in bolni, pametni in neumni, prisebni in nori, ubogljivi in svojeglavi, koristni in škodljivi, … in to vemo. Kot da je naša razsežnost trčila z vzporedno, pa je prišlo do izmenjave in zlivanja njunih naravnih zakonov in življenjskih navad …

NA ZAHODU, VZHODU, SEVERU IN JUGU NIČ NOVEGA – Zdravstveno osebje gara na mejah svojih zmogljivosti. Tako nam zatrjujejo oblastniki, novinarji pa tu in tam od daleč posnamejo astronavte, ki ne počnejo nič določenega, dovolijo povedati tri stavke utrujenemu človeku v beli halji, nam pokažejo nekaj polnih in praznih postelj ter fotografijo italijanskih krst. Vse nam je jasno … Oblastniki se, kot vedno, vedejo neodgovorno in brezbrižno, govorijo pa nekaj drugega. Novinarjem se kot vedno mudi, in so raje razburljivi kot poglobljeni. Tudi s strokovnjaki je kot vedno: redko se oglašajo, njihova mnenja pa so potisnjena v ozadje, težko razumljiva ali celo nasprotna (npr. Köhnlein in Wodarg). Kaj se dogaja? Konec sveta ali Potemkinova vas? Resnica ali teorija zarote? Odgovor je srhljiv: oboje …

SMRTNO VARNE MASKE – Znanost dokazuje, da maske ščitijo. Seveda ščitijo, sicer jih osebje v bolnišnicah ne bi tako zavzeto uporabljalo … A ta ista znanost trdi, da maske škodijo. Seveda škodijo, če niso prave in če si jih ne znamo pravilno nadeti, jih nositi in sneti. Nihče nas ni naučil. In glede na to, koliko jih imamo na voljo, jih niti ne moremo pravilno uporabljati. Če vlada zahteva, da jih nosimo, imamo dve možnosti: da ustrezne maske uporabljamo nevarno ali da maske iz gat in modrcev uporabljamo pravilno. Razmišljam, da bi jo tožil, ker me s takšnim protiustavnim odlokom načrtno spravlja v nevarnost. Je kdo za skupinsko tožbo?

NARAVNI ZAKONI NA PREIZKUŠNJI – Varna razdalja za druženje brez maske in kašljanja je 1,5 metra. Če si obrnjen drug proti drugemu, ali tudi če se sprehajaš vzporedno? Se je treba ozirati na smer vetra? … Kakorkoli že, za druženje samo neokuženih ali samo okuženih je ta razdalja brezpredmetna; smiselna je le v mešanih družbah. Zakaj se torej ne smemo srečati, poklepetati in se sprehoditi s sorodniki in prijatelji? …Še več: okuženi brez zdravstvenih težav bi lahko brez skafandrov skrbeli za okužene, ki imajo težave, ali se z njimi vsaj družili. Morali bi biti vredni svoje teže v zlatu. Namesto tega so v hišnih zaporih, za okužene pa skrbijo zdravi astronavti …

ZDRAVA PAMET V PRISILNI SAMOOSAMITVI – Svež zrak koristi in vlada priporoča gibanje. A če se gibljemo, nas vlada kara, da smo neodgovorni. Vsak strokovnjak za delo z ljudmi ve, kako je z očitki. Če nekomu vztrajno ponavljaš, da je neodgovoren, nezrel, neumen in hudoben, slejkoprej res postane tak … Le kaj nam bo vlada govorila, ko bo čas, da ukrepi prenehajo veljati, pa jih ne bo hotela preklicati? Glede na doslej slišano verjetno kaj takega, kar bomo z veseljem postali …

SEGREGACIJA V 21. STOLETJU – Upokojenci ob sedanjih ukrepih morda niti ne bodo dočakali priložnosti postati takšni … Tiste 2 + 1 ure, v katerih se jim je dovoljeno drenjati po trgovinah, lekarnah, poštah in bankah, bi na dolgi rok morale zagotoviti, da se Covid-19 razširi tudi med tistimi, ki ne živijo v domovih za upokojence. Težko bi našli oblast, ki bi se tako trudila iztrebiti lastne volilce (tretjina vseh upokojenih volilcev je volila SDS in polovica volilcev DESUS-a so upokojenci; vir) … Vsevidna oblast je tudi invalidom priporočila, naj se ob jutrih drenjajo z upokojenci, da bi se z enim zamahom rešila še teh. Da so tema skupinama podtaknili tudi nosečnice, pa gre bolj kot prebrisanemu načrtu pripisati IQ-ju odločevalcev … V vseh primerih gre za ljudi, ki ne morejo ali ne smejo prenašati težkih bremen, zmožnim nosačem pa je prepovedano, da bi šli z njimi. Otroci ali vnuki ostarelim svojcem pač ne smejo pomagati pri nakupu. Torej so se prisiljeni večkrat izpostaviti drenjanju. Temu bi lahko rekli »genocid s človeškim obrazom« … Zadevo bi lahko poimenovali tudi »pozitivna segregacija«. Ko so segregirali črnce, ni nihče skrival, da je tako zaradi dobrobiti belcev. Naša vrla oblast pa daje vtis, da je avtohtono balkansko segregacijo vpeljala izključno iz ljubeče skrbi za 'črnce' …

MEJE MOJEGA RAZGLEDA SO MEJE MOJEGA VESOLJA – Zaradi neobstoječih sprehajalcev iz drugih krajev na Obali in Bledu smo zdaj zaprti v meje občin. Občinske meje so luštna zadeva (klikni »Vsebina« à »Občine«), ob kateri hitro mine čas. Če ostanejo znotraj občine, lahko prebivalci občine Sv. Andraž jedo jabolka, z njimi podijo dohtarja stran in si ta zadnjo brišejo s suhimi jabolčnimi krhlji, kajti znotraj občinskih meja premorejo zgolj sadjarno. Na srečo občanom odlok dopušča, da v primeru odsotnosti trgovine in lekarne v lastni občini odidejo v nabavo drugam. Toda občina Zagorje ob Savi, ki je sestavljena iz dveh ločenih delov, vse to premore le v enem delu. Šklendrovčani smejo torej v skladu z odlokom iti v nabavo krompirja in toaletnega papirja zgolj s helikopterjem … Če vas še vedno obhaja tesnoba zaradi lastne občinske ujetosti, pa vržite pogled na 'kurje oko' Kobilje, ali (zame zmagovite) Odrance, ki premorejo manj javnih površin za razgibavanje kot zapori na Dobu. Potem se vam bo tudi lastna dnevna soba zdela kot brezmejni prostor svobode …

TUJEGA NOČEMO, SVOJE ŽE IMAMO – Še huje se godi Slovencem, ki pridejo iz drugih držav – ti gredo s policijskim spremstvom naravnost v karanteno. Ne smejo v domačo osamo, pa četudi bi bili v njej sami. Vse zato, da se tuj Covid-19 ne bi niti slučajno pomešal s slovenskim …

DENAR JE NEBES VLADAR – Razkuževati moramo roke in nositi rokavice. Hrano, ki jo kupimo, pa lahko z golimi rokami vzamemo iz ovitkov in jemo … Ej, Jelko, kako naj razkužim jabolka ali šopek drobnjaka? In zakaj ne omeniš najbolj kužne reči, ki smo ji izpostavljeni ob vsakem nakupu – denarja? Jasno: denar je svetinja, in o svetinjah je grešno grdo govoriti …

PTIČI IN VRAČI – Ko je šla Adria v stečaj in je nekdo zaslužil goro 'čistega' denarja, so se piloti pridušali, da morajo biti redno v zraku, sicer po nekaj tednih komaj še znajo pilotirati in lahko izgubijo licenco. Nekaj podobnega zase trdijo tudi kirurgi … Očitno nas čaka prihodnost brez letenja in zahtevnih zdravstvenih posegov ter množica pilotov in kirurgov na prekvalifikacijskih izobraževanjih in obveznih tečajih Zavoda za zaposlovanje za dvig samozavesti …

E-VIRUS JE ŠE HUJŠI – Slovensko šolstvo se je dolga desetletja uspešno branilo pogostih in silovitih napadov virusov iz družine »Računalništvo«. V tem času je razvilo skoraj popolno prekuženost proti vsemu, kar prihaja iz te zalege. Edini virus, ki se je uspel prebiti skozi mogočne branike iz zvezkov, učbenikov in papirjev, in pred katerim so klonile tudi krvničke Bele knjige o vzgoji in izobraževanju, je E-asistent. V nekatere učilnice se je zrinil tudi virus »IKT-tabla«, vendar ni odločilno vplival na postopke, ki potekajo v notranjosti; večinoma miruje na učilnični steni, občasno pa prevzame vlogo grafoskopa … A zdaj, ko se Covid-19 kašljaje premika s človeka na človeka, je računalništvo bliskovito okužilo celotno šolstvo. In kar je še huje, ni postopoma napadlo posamičnih organov, ampak vse hkrati. Vmešalo se je v celoten ustroj; nič več ni, kot je bilo prej. Učitelji, učenci in starši vlagajo nadčloveške napore, da bi šolstvo obdržali pri življenju. A bolj kot se trudijo, bolj izgubljajo boj (čisti Mazzinijevi Slovenci: garajo, učinek je skoraj ničen, oni pa kipijo od ponosa). Vse pretekle napake, stranpoti in nesmisli so postale njihov sovražnik. Bistvene sestavine šolstva – popoln nadzor, oštevanje in učenje na pamet – so izgubljene. V odsotnosti pastirjev ovce postajajo ovčarski psi. Učenci se sami preverjajo, sami priganjajo in se učijo sami učiti. Strahota! Nekateri si celo sami iščejo snov. Mislijo s svojimi glavami. Le kam nas bo to pripeljalo? Bomo lahko s takšnimi učenci nekoč spet zagnali analogne obrate za polnjenje glav s podatki? Če ne, nas čaka (r)e-volucija …

NAJHUJŠI ZLOČINCI – V bivalnih skupnostih živi na stotine ljudi s posebnimi izzivi. Lahko se družijo s sostanovalci in varuhi (varnostniki) v hišah in na vrtovih, če jih imajo, na ulice pa ne smejo. Če ne živijo v hiši, ampak v gradu ali podobni grozljivki, se lahko družijo s cimri in se sprehodijo po hodniku do stranišča ali kopalnice. Ljudje v norišnicah in domovih za upokojence so zaprti v sobah, kot da niso že dovolj zmešani ali dementni. Nič posebej strašnega niso storili; samo živi so. In vendar so zaprti. Zapornike pa so medtem poslali domov …

In vse to zaradi česa? Zato, ker je širom sveta prejšnja leta zaradi vnetij spodnjih dihal umrlo dobrih 200.000 ljudi na mesec, zadnje tri mesece pa jih iz istega razloga umre dobrih 15.000 več – večinoma takšnih, ki so dolga leta izzivali smrt z nezdravim življenjskim slogom, kakršnega smo za njihovo dobro zdaj prisiljeni živeti vsi …

Bravo, misleči človek! Naši preveliki možgani nam res omogočajo osupljive življenjske izkušnje. Morda niso prijetne, morda niso koristne, morda niso smiselne, so pa osupljive … Zakaj bi imeli eno veliko težavo, če lahko imamo eno veliko in nešteto majhnih? … Če bi lahko, bi ta hip brez pomisleka menjal svoje človeško telo za telo kakšne prosto živeče živali, rastline, glive ali alge nekje daleč, kjer ni občinskih meja … Zdaj, ko sem v celoti dojel vsebino Freddiejeve Bohemian Rhapsody, me na duhovne razsežnosti človeškega obstoja ne veže prav nič več …