Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kaj pa, če nam je virus izstavil račun in nastavil ogledalo? Kaj pa, če je naš skomercializiran način življenja, kjer je vse podrejeno denarju, moči, uspehu, bogastvu, bolj kriv za krizo kot virus. Če bi imeli resnično močno javno zdravstvo, odlično urejene domove za starostnike; bolj enakopravno in pravičnejšo družbo, zdravo okolje; če bi ekonomski sistem služil vsem ljudem in ne samo nekaterim, bi veliko lažje prebrodili zdajšnjo zdravstveno krizo, če bi sploh izbruhnila, seveda.

Zdaj smo se za trenutek ustavili, družba se je umirila, Zemlja je "zadihala". Zdaj imamo dragocen čas za razmislek. Ali res želimo nazaj? V komercialno usmerjeno družbo, ki je vse bolj neenaka, nepravična, kjer bo okolje zdaj zdaj nepovratno uničeno. Ali pa je zdaj zares napočil čas, da resnično stopimo naprej.

In najprej poskrbimo za ljudi. Ne samo "naše", temveč za vse ljudi. Se kdaj vprašamo, zakaj imamo na mejah migrante? Ali kdaj pomislimo, da smo pravzaprav mi krivi za to. Ker izkoriščamo njihove naravne vire, ker se gremo nekakšne vojne (sploh ne vemo več za kaj ali proti čemu potekajo), ker z ekonomskimi ukrepi uničujemo njihove službe, njihovo eksistenco. Saj ni nujno, da to počnemo neposredno, temveč kot "majhni zobniki v velikem komercialnem kolesju", ki uničuje vse pred seboj.

Kaj pa, če bi namesto povratka nazaj, začeli z bolj pravično delitvijo dobrin med državami, vsaj tistih najnujnejših dobrin, kot so hrana, zdravila, voda... Mar sploh kdaj pomislimo, da letno umre približno 18 milijonov ljudi zaradi posledic pomanjkanja hrane, kar 820 milijonov ljudi pa je prav zdaj kronično podhranjenih. Mar nismo tudi mi, s svojimi nebrzdanimi potrošniškimi navadami, krivi za ta "virus lakote", ki je bolj poguben od zdajšnje pandemije.

Šele, ko bomo zares odpravili to največji črni madež človeštva – lakoto in revščino v svetu obilja – bomo lahko reševali tudi druge velike planetarne težave – okoljske, podnebne, ekonomske, družbene itd.

Lakoto in revščino lahko zelo enostavno odpravimo – z globalno delitvijo osnovnih dobrin. To je resnično zdravilo za uničevalno komercializacijo, ki je bolj kriva za zdajšnji izbruh pandemije, kot kar koli drugega.