Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Javno ali zasebno

Naš prvi razmislek se dotika danes najbolj izpostavljenega področja – zdravstva. Če smo se v teh dneh česa naučili, potem smo se zagotovo to, kako dragocen je javni zdravstveni sistem. V boju proti koronavirusu imajo prednost države z dobrim javnim zdravstvenim sistemom. Celo najrazvitejše in najbogatejše države sveta, kot sta na primer ZDA in Velika Britanija, spoznavajo, kako pomembne so javne zdravstvene storitve, ki so jih v preteklih desetletjih v veliki meri privatizirale.

A ne gre samo za zdravstveno varstvo, čeprav je to področje "v prvih bojnih linijah vojne" proti koronavirusu. Tu so še policija, sistem socialnega varstva, šolstvo, številne javne službe, civilna zaščita in prostovoljna gasilska društva. V Sloveniji imamo (še) dovolj dobro ohranjeno javno mrežo, ki se lahko sooča z najbolj kompleksnimi izzivi, kot je zdajšnja pandemija. Te lekcije ne smemo pozabiti in v prihodnjih letih moramo še okrepiti te službe. Nikakor ne smemo pristati na privatizacijo zdravstva, šolstva in drugih javnih služb, ki predstavljajo "hrbtenico" države in pravzaprav jamčijo za naš obstoj in blaginjo. Javne službe so dragoceno javno dobro, prav tako kot voda, gozdovi, čist zrak itd.

Tekmovati ali sodelovati

V ozadju zdravstvene krize pa se "kuha" še ena kriza – ekonomska. V tem primeru pa ne gre več samo za kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev, temveč za celotni ekonomski sistem, ki je v prvi vrsti "odgovoren" za preživetje, v širšem smislu pa za blaginjo posameznika in celotne družbe. V teh dneh smo se tudi prebivalci razvitega dela sveta spoznali, kako zelo odvisni smo od podjetij, trgovin, transporta, bank, storitvenih dejavnosti itd.

Če nimamo hrane, smo lačni! Marsikomu se v teh dneh porajajo tudi takšne misli. Dostopnost in založenost trgovin nenadoma nista več samoumevni; hrana, zdravila, oblačila nam niso več ves čas na voljo. V takšnem svetu, a hkrati na istem planetu, vsakodnevno životari stotine milijonov ljudi, in to že desetletja. Ekonomski sistem, ki nas je desetletja zalagal z nujno potrebnimi in tudi z zelo veliko nepotrebnimi dobrinami, se pred našimi očmi podira. Čeprav za to lahko krivimo virus, pa je v resnici to zelo slab sistem, ki je delu sveta zagotavljal neizmerno bogastvo ter brezštevilne izdelke in storitve, veliko večino Zemljanov pa "puščal" v pomanjkanju, revščini, lakoti in izkoriščanju.

Ta ekonomski sistem je utemeljen na tekmovanju (konkurenčnosti), sebičnosti (vsi proti vsem) in pohlepu (gospodarska rast). Posledice njegovega delovanja so vsakomur vidne: uničeno okolje, podnebne spremembe, neenakost, migracije, družbeni konflikti. Takšen ekonomski sistem je nevzdržen. V teh in še zlasti prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da nas lahko reši le sodelovanje – med sostanovalci, sovaščani, v okviru držav in mednarodni skupnosti. To lekcijo si moramo zapomniti in tudi po koncu te krize moramo ekonomski sistem utemeljiti na sodelovanju.

Kopičiti ali deliti

A vprašamo se lahko: kaj na ekonomskem področju zares pomeni sodelovati? Odgovor je: sodelovanje se v ekonomiji v polnosti izrazi z medsebojno delitvijo dobrin. Države že zdaj (tudi podjetja in posamezniki) druga drugi pošiljajo pomoč, predvsem medicinsko in zaščitno opremo. V prihodnje bo tega še več. Tržni sistem je "zamrznil", je povsem nemočen pri reševanju takšne krize. Ko se bo finančna kriza v prihodnjih dneh in tednih še zaostrila, bo oskrba prebivalstva začela delovati po načelih ekonomije delitve, kar pomeni, da bodo države (in tudi znotraj držav) druga drugi pošiljale dobrine, ki so ključnega pomena za zdravje in preskrbo ljudi (hrano, oblačila, pitno vodo, zdravila, medicinsko opremo itd.). Nobena država nima vse dobrin, ki jih potrebuje, vse države pa imajo vse, kar vsi potrebujemo.

Že danes imamo v svetovnem merilu dovolj dobrin za vse osnovne potrebe vseh Zemljanov. Te dobrine so nagrmadene v ogromnih skladiščih bogatih držav. Zakaj kopičiti dobrine, ki na koncu lahko propadejo? Zares varne se bomo počutili šele takrat, ko bomo vedeli, da se vedno lahko zanesemo na mednarodno solidarnost in velikodušnost, ki se izražata z medsebojno delitvijo dobrin. Tako kot v vsaki družini. Mar s svojimi otroki in starimi starši tekmujemo za dobrine in jih kopičimo vsak v svoji sobi? Ne, delimo si jih med seboj. To je temelj družinske ekonomije. Naj bo to tudi temelj državne in globalne ekonomije. Saj smo nenazadnje ena velika družina, eno človeštvo.

Torej, zdaj ko smo v stiski, ko razmišljamo, kako naprej, imamo priložnost, da vzpostavimo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na organizirani delitvi dobrin med vsemi državami sveta. Nenadoma bomo ugotovili, da imamo vsega dovolj. Na temelju globalne delitve dobrin bomo prvič zaživeli v medsebojnem zaupanju, ki je temelj miru in blaginje. Ne recite, da to ni mogoče. V prihodnjih tednih bomo ugotovili, da je mogoče.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin