Prepričanja so kot navade – železna srajca. Težko jih je spreminjati, že pri sebi, kaj šele pri drugih. O tem sem se prepričal kot bloger v najstniških letih. In četudi nam nekdo pojasni, zakaj so naša prepričanja zmotna, ta pogosto ostajajo nespremenjena.

Morda damo sogovorcu celo prav, a obenem ostajamo zakoreninjeni v s svojem prepričanju. Če se strinjamo z nekom, ki ima drugačno mnenje od nas, je to približno tako kot zaobljuba alkoholika, da bo prenehal piti.

A občasno tudi naša prepričanja »iztirijo« oziroma se prestavijo na »druge tirnice«. Kdaj se to zgodi?

Ko lokomotiva preprosto iztiri

Včasih kar samo od sebe oziroma tedaj, ko v življenju zaidemo v slepo ulico. Nekdo je dolgo časa prepričan, da mu bo neka dieta pomagala do zdravja, a šele čez čas spozna, da je potrebno spremeniti nekaj drugega, na primer življenjski slog. Vsakdo se je že srečal s takšno situacijo. Lahko gre za velike ali pa manjše spremembe in posledično odločitve, v katere nas življenje tako rekoč prisili.

Manipulacije in marketing

Spremembe prepričanj pa se dogajajo tudi pod vplivom projektnega načrtovanja. Podjetništvo je tesno povezano z marketingom. Vsako podjetje, ki prodaja izdelke ali storitve poskrbi tudi za promocijo. Ne gre drugače. Še zlasti multinacionalke imajo jasno izdelano strategijo prepričevanja, celo manipuliranja.  

Velika podjetja poskušajo spreminjati naše navade in prepričanja. Če ljudje nimajo potrebe po določenem izdelku ali storitvi je to potrebno ustvariti. In naj bo blago hitro pokvarljivo.  

Tudi modni trendi služijo spodbujanju potrošništva, tej novodobni religiji. Trgovinski centri so sodobni templji. Vzemimo za primer prenosne telefone. Nekateri gredo celo tako daleč, da pred izložbami šotorijo kar celo noč. Biti prvi z novim telefonom! Govora je o kultu, o pojavu, ki je značilnost sekt.

Verske ločine kot tovarne manipulacije

Vsaka sekta ima tudi nek idol, nekega vodjo, neko osebnost, božanstvo ali vsaj ideal h kateremu stremi. Lahko se jih opredeli kot manjše verske, politične ali ideološke skupnosti, ki so nastale z odcepitvijo od večjih skupnosti. Večino ločin zaznamuje tudi nek upor proti večini.

Pripadniki teh skupnosti živijo s stalnim kompleksom drugorazrednosti, občutkom zavračanja s strani večine. Obenem je za takšno skupnost značilna stroga hierarhija in avtoriteta ter striktno predpisane norme, pa tudi absoluten nadzor nad posameznikom.

Kako nekomu oprati možgane?

Slednje je plod učinkovite manipulacije. V tem so si marketing in sekte zelo podobni, le da gre pri slednjih za zaprte sisteme iz katerih je pravzaprav še težje pobegniti, razen če celoten obstoječi družbeni sistem ne pojmujemo kot eno veliko sekto, ki sledi svojim modernim »bogovom«.

Tudi ločine imajo za izhodišče svojega delovanja zadovoljevanje posameznikovih potreb. Slednje so potemtakem ključ do spreminjanja njegovih prepričanj, celo temeljite, radikalne preobrazbe osebnosti. Kako stvar poteka?

Vsak človek se znajde na življenjskem razpotju, pred kakšno resno odločitvijo ali v hudi osebni krizi, čemur botrujejo neuspehi, smrt v družini, bolezni, nezgode, osamljenost itd.

V takšnih trenutkih smo bolj ranljivi za nekatere vplive zunanjega sveta, za manipulacije. Ko se nekdo znajde v osebni stiski pogosto išče pomoč pri prijateljih, v družini, pri terapevtih, pri zdravnikih, v veri in drugod.

So tudi takšni, ki zaradi občutka osamljenosti ali izločenosti iz družbe oziroma hude travme najdejo svoje pribežališče v kakšni verski, politični ali ideološki skupnosti med katerimi so mnoge za posameznika nevarne, destruktivne.

Vodje sekte odprtih rok sprejmejo novega člana. Sledi bombardiranje z ljubeznijo in naklonjenostjo, tako se novi član počuti sprejet in ljubljen, s čimer si pridobijo njegovo zaupanje. Novinec ima občutek, da se svobodno odloča za življenjske spremembe.

Sledi »mehko« pranje možganov s sproščeno udeležbo na nekaterih srečanjih in poslušanjem mnenj drugih ljudi. Sočasno se vodje poskušajo dokopati do čim več podatkov o posameznikih ter o njegovih željah glede osebne rasti.

Želijo namreč izvedeti ali ga bolj zanima znanost ali bolj duhovnost. Je morda bolj športni zanesenjak, ali pa se rajši ukvarja s politiko? Ga navdušujejo teme, povezane z zdravjem in meditacijo? Je častihlepen? Ga v življenju ženeta karierizem in pohlep? Na kakšen način se želi posameznik samorealizirati?

Pentlja okoli vratu se počasi zatiska

V naslednji fazi indoktrinacije sledi postopno, vendar nadzorovano stopnjevanje pritiska na posameznika. Na tej stopnji je izpostavljen izbrani literaturi in drugemu informativnemu gradivu ter bolj dejavnemu udejstvovanju v življenju skupnosti. Obenem je moč opaziti njegovo zapiranje pred svojo družino in prijatelji. V njegovem vedenju, oblačenju in prehranjevanju utegnejo nastopiti vidne spremembe.

V zadnji fazi se skuša novinca popolnoma izolirati od zunanjih vplivov, še zlasti od družine in prijateljev. V nekaterih primerih se zahteva celo opustitev službe z namenom doseganja »višjih duhovnih ciljev«, opravljanja prostovoljnega dela v dobro sekte itd.  

Novi član mora postati čim bolj odvisen od skupnosti. Z namenom utišanja mišljenja in dvomov se odreka spanec in zlorablja post, molitve, mantre ter meditacijo. Pogoste so tudi čustvene zlorabe, na primer s pomočjo strahu – zastraševanje s skorajšnjim koncem sveta, božjo kaznijo itd.

Za psihično trpinčenje se uporablja tudi občutke krivde, ustvarja notranjo obvezo za skrb do nekoga, za neprestano ukvarjanje z njegovim dobrim ali slabim razpoloženjem, počutjem, podobno kot z vremenom, na katerega nimamo vpliva. Poleg tega prvotna »ljubezen« hitro splahni, zamenja jo sistem »palice in korenčka«. 

V skrajnih primerih prihaja do spolnega izkoriščanja ali celo do mučenja. Na tej stopnji se pričakuje popolno poslušnost avtoriteti in spoštovanje vseh predpisov ločine. Končni »proizvod« takšnega procesa je psiho-fizično pohabljen posameznik.

Čemu sploh služijo osebna prepričanja?

Naši življenjski nazori so temeljni del preživetja. So tiste ključne usmeritve, tisti smerokazi, ki jih nujno potrebujemo na svojem življenjskem popotovanju.

Le kaj bi bilo, če bi želeli priti iz točke A v točko B in bi igla na kompasu vsak trenutek kazala drugače. Popolna zmešnjava, mar ne?

Seveda je na poti smiselno upoštevati napotke svojih sopotnikov, in če naletimo na večjo prepreko, na »goro« ali »prepad«, razmisliti o morebitni spremembi zastavljene poti.