V zadnjih nekaj letih je v evropskih državah in tudi v državah ostalega sveta čutiti močan trend avtoritarne oblasti. Demokracija je na hudi preizkušnji. Obstaja le še v »paragrafih«, ki pa jih politika v navezi s kapitalom ne upošteva. Koronavirus je postal velik adut, zaradi katerega posamezne vlade brez kančka nelagodja pospešujejo procese uvedbe avtoritarizma. Tudi pri nas v Sloveniji.

Razumno je, da je treba upoštevati ukrepe za omejitev širjenja virusa, če se hočemo znebiti te nadloge, ki ogroža naša življenja. V takem primeru morajo biti ukrepi vlade strokovni in tudi avtoritativni. Vsekakor pa je nujno, da že razmišljamo o času po koncu epidemije. Ne smemo dovoliti, da iz našega življenja izginejo elementi aktivnega državljanstva in elementi politične participaciji: predvsem na področju, ko gre za ukrepe v gospodarstvu, na področju socialnih pravic, izobraževanja in seveda tudi na področju državne ureditve in varstva človekovih pravic, ki so lahko odločilni, lahko pa tudi usodni, za podobo družbe, v katero se bomo prebudili po koncu epidemije.

Ko se bo virus poslovil, bomo soočeni s trenutkom resnice: ali se bo življenje normaliziralo, ali pa nas režim Janeza Janše ne bo izpustil iz svoje železne pesti. Največjo nevarnost vidim v sestavi sedanje vlade, ki je v bistvu podaljšana roka politične stranke, ki močno simpatizira in uveljavlja avtoritarnost. V vladi so nekateri politiki, ki nimajo lastnega mnenja in bodo le lutke na vrvici glavnega igralca. Težava pa je tudi v tem, da nimajo dovolj znanja in izkušenj za funkcije, ki so jim bile poklonjene. Milo rečeno – so v posmeh zdravi pameti in strokovnosti.

Zavedati se moramo, da je avtoritarnost oblika vladanja, za katero je značilna močna centraliziranost in omejevanje političnih svoboščin. Avtoritarni režimi so lahko avtokratski ali oligarhični, in temeljijo na vladavini stranke ali vojske.

Mar nista pri nas že izpolnjena oba elementa?