Rad imam dosti snega. Svet se upočasni in utiša. Rad imam zvoke praskanja lopat po okoliških dvoriščih in snega, ki se z njih usipa na sneg. Svet se zmehča.

Zdaj imam to brez snega in lopat. Ni enako …

Nekoč sem se prebijal skozi vesti; s hitrostjo sortirnega stroja sem ločeval zrnje od plev in resnico od laži. Na to sem bil ponosen. Zdaj pa se je stroj pokvaril; ničesar več ne loči … Varen sem, če sem meter in pol, dva metra, tri metre (?) od okuženega, si umivam roke in pijem toplo vodo ali šnops. Če zapustim dom in grem na sprehod, pa sem v nevarnosti. A dom je dobro zračiti. Na neumitih rokah Korona preživi nekaj minut, na tem, kar z rokami prijemam, pa nekaj ur. Mask zmanjkuje, a baje so neučinkovite, ko se zmočijo, pa celo bolj nevarne … Verjamem vse in ne verjamem ničesar …

Nekoč sem znal predvideti prihodnost. Večinoma sem predvideval, da bo slabše. Ne zaupam človeštvu; v splošnem vedno izbere slabše. Zdaj vsi predvidevajo slabo, jaz pa imam občutek, da bo bolje; da je Korona v splošnem na strani človeštva.

Doma smo in bomo še nekaj časa. Obsojeni smo na druženje z družinskimi člani. Ni odvodov: ne gremo v trgovino, v kino, na obisk, izlet, dopust. Nikamor se nam ne mudi. Zjutraj ni treba priganjati otrok. Marsikdo bo ugotovil, da znajo vstati in začeti dan brez obojestranskega dretja in trmarjenja. Treba se bo gledati in pogovarjati, si zapolniti dan drug z drugim. Nekatere družine se bodo pobile. Nekatere bodo delale otroke. Nekatere bodo počele oboje. V mnogih bodo ugotovili, da je lahko luštno, če ni mašil: če ni treba vsak hip nečesa narediti ali nekam iti.

Mnogi ljudje bodo ugotovili, da jim je doma lepše kot v službi – da je življenje, zaradi katerega hodijo v službo, vredno več kot služba, zaradi katere živijo … Otrokom, ki se bodo naveličali igric in televizije, bo dolgčas. Ko bodo razmišljali, kaj bi počeli, se bo v njih prebudila zvedavost. Z malo sreče bodo v to potegnili starše. Ugotovili bodo, da je možno kaj izvedeti tudi na lušten način, ne le pod prisilo; da je možno znanje uporabiti tudi na lušten način, ne le na ukaz. Kaj se plete po glavah kitajskih, japonskih in korejskih otrok, ki so navajeni biti zgolj stroji za pomnjenje, zdaj pa imajo nekaj malega časa biti otroci? Ko se bomo vrnili v službe in šole, bomo nekaj tega prinesli s sabo …

Lastniki podjetij in oblast bodo nasrkali. Njih bo zbolelo več kot nas; stari so, več potujejo, več se družijo in otipavajo. Lopovi bodo v naslednjih dneh kradli po njihovih zaprtih in zapuščenih podjetjih. Ljudje smo varni, ker vedo, da smo doma. Kapital pa ni varen.

Ko bo norišnica mimo, bo hotel, da se vse vrne v stare tirnice. Hotel bo nadoknaditi izpad (Izpad česa, če ničesar ni bilo?). Pritisnil nas bo, ker takšen pač je, a v ihti nas bo pritisnil preveč, in mi mu bomo eksplodirali v obraz … In ko bo naslednjič skušal utišati kakšno greto, da zahteva nemogoče, mu bo lahko rekla: »Je mogoče, ker smo vse to, kar grete zahtevamo, izvedli in je imelo učinek.«

Po Koroni ne bo nič več, kot je bilo pred Korono. Čas je droga. Ko si pod vplivom, ti je luštno. Hitro se navlečeš. In ima močne stranske učinke: igrivost, mišljenje, življenje …

Korona bo ubila nekaj tisoč ljudi. Upam, da bo vsaj kakšen več, ki bo po njeni zaslugi začel živeti …