Če gre verjeti priročnikom za ženske ter strokovnjakom za alkoholike in Ojdipov kompleks, je razlika med ženskami in moškimi približno takšna kot razlika med volilci Levice in volilci SDS. Edino, kar povezuje volilce, je ozemlje, edino, kar povezuje ženske in moške, pa je bojda sposobnost parjenja. Vse ostalo – vključno s povodi za seks in doživljanjem seksa – naj bi bilo različno. In ja, priročniki in strokovnjaki ne dopuščajo sivih con, kaj šele barv. Vsi moški so takšni in vse ženske onakšne, klicaj.

Ne le, da v tej predstavi ni prostora za preostale genske in anatomske (med)spole, s katerimi se nekateri ljudje pač rodijo, ter za LGBT+ mavrico, za katero se nekateri ljudje pač odločijo (ali vse življenje trpijo, ker se niso odločili, in zmerjajo tiste, ki so se). Prostora ni niti toliko, da bi se 'navadne' ženske in moški, ki volijo Levico, lahko ločile od 'navadnih' žensk in moških, ki volijo SDS. Ne: moški so lovci, ženske pa hodeče tarče za njihove mednožne puščice. So tudi nabiralke in vrtnarke, gospodinje in tekstilne delavke, negovalke in matere … karkoli, samo ne lovke.

Zanimivo je, da priročnike, ki oglašujejo 'naravno' spolno delitev vlog, dosti bolj zavzeto prebirajo ženske. Najbrž čutijo, da je s temi vlogami nekaj strašno narobe, a ta narobe je tako neobvladljivo in nepremagljivo velik … Bržkone najdejo uteho v izgovoru, da 'po naravi' niso bojevnice, zaradi česar v spopadu s 'pravimi', 'rojenimi' bojevniki ne morejo zmagati, torej je najbolje, da ostanejo pokorne in najdejo smisel v skrbi za dom in družino, kar 'je v njihovi naravi'. Priročniki jim priročno pojasnijo tudi, da zaradi hormonskih in čustvenih nihanj ne znajo zbrano misliti in dosledno govoriti. Sodobni priročniki sicer ne navajajo zaključka te misli – da je za ženske bolje, da so tiho, mišljenje in govorjenje pa prepustijo moškim – vendar je jasno, da sporočajo prav to.

Zanimivo je tudi, da se ti priročniki sklicujejo na nekakšen prazgodovinski način življenja žensk in moških (o kakršnem ne navajajo virov), ne sklicujejo pa se na obstoječe in temeljito popisane primere iz narave. Jasno, kajti tako nepremostljivih razlik v načinu življenja med spoloma – če izvzamemo razmeroma sodobne kmetijske in industrijske človeške družbe – v naravi preprosto ni. Tako preostali nabiralci in lovci kot druge vrste opic in črednih sesalcev sicer poznajo izrazito materinstvo, vse ostalo – skrb za hrano, bivanje, varnost in dobre odnose v skupnosti – pa je med posameznike porazdeljeno glede na to, kaj so zmožni in pripravljeni prispevati, in ne glede na njihov spol. Res je, da moški in samci na vrhuncu moči prinašajo več hrane, dvigujejo težja bremena in se več spopadajo kot noseče, doječe in breje ženske in samice, a takšnega cirkusa kot 'civilizirani' moški iz tega ne dela nihče.

Ker 'šibki spol' zadnja desetletja misli in govori, se 'močni spol' počuti ogroženega in 'jamra kot babe'. Najprej so moški izgubili pravico do posedovanja in obvladovanja, potem do posiljevanja in mlatenja, počasi pa žensk ne bodo več smeli niti otipavati, gnjaviti in zmerjati.

Priročniki so nedvoumni: moški je 'po naravi' lovec – prinašalec hrane, kož, sestavin za gradnjo, izdelovalec orodja in orožja –, torej skrbnik družine. V industrijski dobi je postal delavec – prinašalec denarja in še vedno skrbnik družine. Priročniki za uveljavitev svojih blodenj zanemarjajo tisočletja kmetovanja, kjer so prinašalci – in skrbniki družine – ljudje vseh spolov.

Nekateri bolj 'strokovni' priročniki navajajo raziskave, ki naj bi dokazovale, da so ženske keš pičke. Bolj kot lepota in prijaznost naj bi jih pri moških namreč privlačila premoženje in ugled. In spet izostane pojasnilo, zakaj »lepa dekleta ljubijo barabe«, zakaj torej nemajhen delež žensk izbira reveže na slabem glasu: brezbrižne, lene, zapite in nasilne osebke, ki skrbijo izključno za lastno rit – pogosto prav na račun teh žensk, ki postanejo njihove skrbnice …

Zanimivo je, da Rugelj in njegov naslednik Perko – ob kvazistrokovnjaku Vodebu naša najrazvpitejša strokovnjaka za spolne razlike – krivdo za brezbrižnost, lenobo, zapitost, nasilnost in sebičnost 'lovcev' pripisujeta izključno ženskam. Če je ne moreta pripisati ženam, so krive matere. Moški niso krivi ničesar. Treba jih je zgolj prisiliti, da prevzamejo svojo 'naravno' vlogo – da postanejo prinašalci virov in skrbniki družine – pa bo vse v redu. Naloga žensk je zgolj, da jim nudijo topel dom, v katerem se bodo tako dobro počutili, da si ga bodo želeli zalagati z dobrinami. Zanimivo: nudenje toplega doma je točno to, kar so te ženske že ves čas počele, edine dobrine, ki so jih bile od svojih 'naravnih skrbnikov' za to deležne, pa so bile laži, zmerljivke, batine, dolgovi in smrad v postelji …

In kam pridemo, če sprejmemo trditvi, da je moški lovec in 'naravni' skrbnik družine, ženska pa zanjo zgolj skrbi? Če se ženska ujame v 'lovčevo' past iz sladkih besed in dragih daril, je plen. Plen je lovčeva last in z njim lahko počne, kar hoče … In ja: če se plen ne pusti ujeti, ga 'pravi' lovec lovi tako dolgo, da ga ujame; po potrebi tudi z golimi rokami … In kaj preostane 'plenu', ko prične 'lovec' zanj 'skrbeti'? I, da je vdana žena, ljubeča mati in skrbna gospodinja; da 'lovca' z vestnim opravljanjem nepomembnih 'tipično' ženskih opravil vsak dan sproti tako očara, da jo v ogradi domačih sten še naprej redi; da je torej ne proda ali zakolje …

Če smo iskreni, bi bilo za vse ženske tega sveta najbolje, da izumite enostaven, poceni in učinkovit način, da jajčeca ene ženske oplodite z jajčeci druge. Potem morate samo potrpeti toliko časa, da moški izumremo, medtem pa zagnati proizvodnjo vibratorjev, keglovih kroglic in drugih spolnih igrač, ki ne pijejo, ne zmerjajo, ne tepejo in predvsem ne lovijo.

Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan …