Skorajšnja vojna med ZDA in Iranom, obsežni požari v Avstraliji, Brexit in odstavljanje ameriškega predsednika, izbruh korona virusa, vse bolj očitna nova ekonomska kriza in veliki borzni padci, nadaljnji vzpon nestrpne politike in še bi lahko naštevali – zdi se, kot da je leto 2020 apokaliptično, kot da prihaja "konec časov". A bolj verjetno, kot da gre za apokalipso, je, da živimo v času velikega prehoda, velike tranzicije.

Konec stare ekonomske in politične paradigme

Že dolgo časa nam je jasno, da je današnji ekonomski sistem, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, obsojen na propad. Komercializacija in privatizacija družbenih sistemov ter okolja, borzne špekulacije, ekonomska tekmovalnost in sebičnost držav (ki jo simbolizira Trumpov poziv Najprej Amerika) so orodja te stare ekonomske paradigme. Njene posledice vidimo na slehernem koraku: uničeno okolje, podnebne spremembe, globalna neenakost, ki povzročajo lakoto, obsežno revščino in migracije, družbene napetosti in tudi vojne.

Tej stari ekonomski paradigmi sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa "zvesto" služi današnji politični sistem, ki deluje v prid velikim ekonomskim igralcem (korporacijam in večjim podjetjem, bankam in drugim finančnim institucijam, borzam), namesto, da bi ščitil interese prebivalcev sveta ter poskrbel za njihovo blaginjo in blaginjo planetarnega okolja.

Dolgo časa pričakovan zlom te ekonomske paradigme se zdaj dogaja pred našimi očmi, sprožil pa ga je izbruh novega koronavirusa. Ta virus ni vzrok, temveč je sprožilec propada, kajti ekonomski sistem dejansko životari že vse od zadnje velike finančne krize 2008. Ta kriza ni bila nikoli zares rešena, temveč so jo centralne banke "reševale" oziroma prikrile z gigantskimi denarnimi vložki, države pa z varčevanjem na račun lastnega prebivalstva in predvsem na škodo revnih držav.

V zadnjih dneh februarja 2020 je koronavirus "okužil" svetovne borze. Zakaj? Zato, ker se je najprej zaustavil "motor" globalne trgovine – Kitajska. A že kmalu so sledile druge države. Proizvodnja, transport, turizem in potrošništvo se zdaj umirjajo oziroma krčijo. Podjetniki in običajni ljudje so postali previdni. To pa je "smrt" za sistem, ki mora ves čas rasti. Gospodarska rast je "žeton" na špekulativnih borznih trgih, ki so po načinu svojega delovanja pravzaprav ogromni kazinoji, bolj podobni igram na srečo kot pa resnemu ekonomskemu delovanju.

Ta "igralniški" sistem je zdaj ustavil mikroskopski virus. Veliki padci na borzah, kjer je v zadnjih dneh izpuhtelo na tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut, bodo kot domino efekt kmalu vplivali na celoten globalni finančni in ekonomski sistem.

Kriza kot odločitev za novo

Danes veliko govorimo o krizi – družbeni, okoljski, politični, ekonomski, finančni – a ne vemo, kaj beseda kriza zares pomeni. Beseda izhaja iz starogrškega samostalnika krisis (izbira, odločitev, razsodba), ta pa iz glagola krinein, ki pomeni "odločiti se". Čeprav kriza danes pomeni negotovo in nestabilno politično, ekonomsko, družbeno ali okoljsko stanje, pa ne smemo pozabiti, da gre za točko preobrata, ki zahteva našo odločitev. Lahko se odločimo za ohranjanje starega (konzerviranje obstoječega oziroma konzervativizem) ali odločitev za novo.

Kriza je tako kot bolezen, ki nas prisili, da ukrepamo. Morda gremo k zdravniku, morda spremenimo svoje življenjske vzorce (prehranjevanja, spanja, gibanja itd.). Najslabše pa je, če ne storimo nič, kajti pasivnost povzroča natanko isto, kot je ohranjanje starega oziroma status quo. Ali z drugimi besedami, če ne naredimo nič, bolezen ali krizo le še poglabljamo. Kajti kriza ne mine sama od sebe, ne brez našega prispevka.

Boleče prehodno obdobje

Koronavirus je v simboličnem smislu izraz bolezni v "organizmu" človeštva, ki jo je zakrivila naša pretirana usmerjenost v materializem. Materialistična usmerjenost je svoj "dom" našla predvsem na ekonomskem področju, kjer se izraža kot komercializacija, potrošništvo, pohlep, sebičnost, borzno špekuliranje, privatizacija naravnih virov. Tako ekonomski sistem namesto za (materialne) potrebe vseh ljudi skrbi za bogatenje posameznikov in posameznih držav.

In vsi tisti, ki imajo (ekonomsko) bogastvo in (politično) moč ali pa kar oboje hkrati, se silovito oklepajo starih vzorcev in bodo poskušali storiti vse, da ohranijo svoje privilegije. A jim ne bo uspelo.

Kajti ljudje se vse bolj množično zavedajo takšne situacije in bodo vse pogosteje zahtevali ne samo okoljsko in družbeno pravičnost, temveč tudi ekonomsko. Ko bo to gibanje za ekonomsko pravičnost zajelo ves svet, bo v "prvi plan" globalnih zadev "vstopila" zahteva po globalni delitvi dobrin, kar bo ključen korak za vstop v "novo dobo", ki bo utemeljena na resničnem mednarodnem sodelovanju in medsebojni delitvi globalnih dobrin.

Rojevanje novega

Številne posamične pobude za ekonomijo delitve bodo kmalu prerasle v globalno zahtevo, da bi slehernemu Zemljanu zagotovili dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb na način, ki ne bo ogrožal človeškega okolja.

Globalna ekonomija delitve bo osnovana na temelju globalne koordinacije delitve osnovnih dobrin med državami (več v prispevku Predlog za globalno delitev dobrin), ki bo izvirala iz potreb ljudi, ne pa iz želje po dobičkih in moči. Na tej osnovi bomo lahko izgradili pravičnejšo globalno družbo, ki se bo začela ukvarjati z resničnim razvojem človeštva in z ureditvijo globalnega okolja.

Če se vam zdi, da prihaja konec časov, imate prav, a to je hkrati tudi porajanje novega, boljšega in pravičnejšega sveta.