{facebook http://za-misli.si/images/domen.jpg}

Marsikaterega Slovenca so pritegnili fantazijski romani v nadaljevanjih – sage, ki nekako pod pretvezo, da opisujejo neresničen svet, pripovedujejo o stvareh in dogodkih, ki se v vseh časih dogajajo med ljudmi. Tudi Domna Mezga so. Tako zelo, da je napisal prvo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika. Njen prvi del je pravkar izšel.

Ob besedni zvezi fantazijska saga nam prideta na misel deli Igra prestolov in Gospodar prstanov, ki sta nedvomno spodbudili avtorja k temu, da se je lotil takšnega dela, a je treba poudariti, da sta bili ti dve deli le zgled, pravzaprav bolj motiv za pisanje, ne pa tudi vzorec, po katerem je zastavil svoje delo. Njegov fantazijski roman je postavljen v zelo »slovensko« okolje. Osebe in njihove zgodbe, ki jih spoznavamo v prvi knjigi, so v nasprotju z Igro prestolov precej prijazne. Pripoveduje sicer o tem, da so se dogajale spletke, tudi politični umori, da se veliko opravlja in obrekuje na dvoru, vendar glavna oseba, mladi cesar Feliks, ob vsem tem ohranja notranji mir, ki mu omogoča, da na dogajanje okrog sebe gleda dovolj objektivno; vedno znova mu tudi prihajajo naproti ljudje, ki mu omogočajo varnost in napredek.

Pravzaprav ga to, da je določen za vladarjevega naslednika, velikokrat moti. Rad bi živel kot navaden človek in se preživljal z lastnim delom. Sploh se mu stoži po takšnem življenju, ko začne obujati spomine na otroštvo. Moti ga, če začuti, da ljudje zaradi njegovega položaja niso iskreni in odkriti do njega. Zaveda pa se, da bo moral to sprejeti, če bo hotel nadaljevati družinsko tradicijo. Težka odločitev ga čaka.  

Pisatelj je dogajanje v romanu postavil nedoločljivo daleč nazaj, nekaj stoletij po obeh vesoljnih potopih, čeprav je v Svetem pismu omenjen le eden. Od različnih strokovnjakov se sliši, da so bili ljudje v zelo daljni pradavnini na visoki stopnji civilizacije in tehničnega razvoja. Tudi Domen Mezeg postavlja življenje Evkliptskega cesarstva na visoko stopnjo, saj uporabljajo izume, o kakršnih se nam zdaj niti ne sanja. Ti izumi so sicer namenjeni predvsem eliti, zlasti vladarski družini, a kljub temu človek ob prebiranju teh opisov osupne: »Od kod njemu vse te ideje!« V pogovoru z njim sem ugotovila, da je vse, tudi izvedbo posameznih čudes, temeljito preštudiral in ima razlage, kako priti do tega.

Marsikje tudi pripoveduje o stvareh, ki so značilne za sedanjo slovensko družbo, na primer vse manjše zanimanje mladih za tradicijo in njene vrednote, vse slabša izobraženost in splošna razgledanost. Pripoveduje o načinu obnašanja, ki se je razvijalo do dvorne popolnosti, da pa tudi dvorjanom možnost, da ob določeni priložnosti opustijo stanu primerno obnašanje in se sprostijo, vedno pa vse ohranja v mejah dostojnega.

Pripoved se začne s smrtjo starega cesarja, ki svojemu sinu na smrtni postelji da popolno svobodo: lahko se odloči, da bo nadaljeval dinastijo, če pa ne želi biti cesar, se lahko odloči tudi drugače. In v prvem delu fantazijskega romana Ilonika ga spremljamo v njegovem dozorevanju, iskanju svojega načina vladanja, iskanju življenjske družice … Spoznamo nekaj vladarjev drugih držav, različna območja, kjer se zadržujejo dvorjani, njihovo verovanje in sledove verovanja njihovih prednikov. Vse to sestavlja sliko človeškega življenja, saj se v marsikateri situaciji lahko najde vsak posameznik.

Marjeta Žebovec