V šestem ali sedmem razredu osnovne šole je sošolec za pusta prišel v šolo s šilt kapo.

»Kaj pa si ti?« sem ga vprašal.

»Didžej!« je odgovoril.

»Kaj je to?« me je zanimalo.

»Tisti, ki vrti glasbo,« mi je pojasnil.

Nič mi ni bilo jasno. In še danes mi ni …

o

V srednji šoli je bil ob petkih in sobotah ponoči naše zbirališče mariborski MKC. Od koderkoli si prišel ali kamorkoli si nadaljeval svoje nočno romanje, je bila to skoraj obvezna postaja. Tam si srečal večino ljudi, ki si jih hotel srečati; tam je bila brezplačna tržnica podatkov – nekakšen Facebook-Instagram-Twitter v živo. In bila je glasba; ne najboljša, ampak bolj poslušljiva in plesljiva kot drugje.

Pravzaprav je bila daleč od najboljše možne. Nekaj pesmi je bilo brezveznih; po naših skupnih ugotovitvah sodeč so bile všeč samo izvajalcem in didžeju, ki je tisti večer vrtel glasbo. Druge so bile dobre. A tako dobre, da bi jih poslušal večer za večerom, vikend za vikendom, leto za letom, in to bolj ali manj ob istih urah v skoraj enakem vrstnem redu, niso bile. Tako dobra ni nobena pesem.

A kot sem rekel: drugod je bilo še slabše.

o

Vrtelci glasbe v MKC izpred četrt stoletja niso bili izjema – in vse doslej niso izumrli. Večino klubov, radijskih postaj in veselic obvladujejo povsem enaki liki – liki, ki imajo na dosegu roke več skladb, kot jih lahko preposlušajo v vsem letu, a kljub temu kar naprej spuščajo v eter ene in iste pesmi.

Vzemimo za primer katerikoli slovenski Rock radio. Je daleč od tega, da bi bil najboljša postaja, a druge so še slabše. Ne utruja s pogovornimi oddajami in v glavnem prizanaša z zasebnimi šalami članov uredništva. Z drugimi besedami: blebetanje hitro mine. Glasba je poslušljiva, a tako ozko zamejena, da boli (kljub temu, da jo iz neznanega razloga občasno obogatijo z Depeche Mode in Dubiozo kolektivom). Je rock res obstajal samo 20 let: v 80-ih ± 5 let? Ga je res izvajalo samo nekaj deset izvajalcev iz Anglije in ZDA, peščica iz Jugoslavije in Slovenije ter po eden ali dva iz Kanade, Avstralije, Nemčije in Italije? Je vsak od njih v svoji bogati karieri proizvedel le toliko skladb, kot jih gre na eno stran vinilke? Mnogi teh izbrancev še danes ustvarjajo; a zadnjih 25 let res niso več spacali skupaj ničesar poslušanja vrednega? … Koliko poljskih raskavih glasov, ob katerih se naježi koža; venezuelskih refrenov, ki se vtisnejo v DNK; mozambiških introv, ki zadenejo kot LSD, in malezijskih solaž, ki te odpeljejo v sanje … ki jih ne bomo nikoli slišali, ker nas rock didžeji vztrajno obmetavajo z eno in isto stotnijo kotalečih skal?

Nekoč sem se pogovarjal z damo, ki je na enem od študentskih radiev kratek čas predvajala svetovno glasbo – dokler je ni večno zakajeni urednik nahrulil, naj neha iskati vedno nove čudne komade in naj vrti, kar ljudje poslušajo – kot je na radiu od nekdaj bilo in bo.

In najbrž tako ni le pri nas; Green Day so v pesmi Kill the DJ odlično ubesedili misli, ki gredo človeku skozi glavo, ko že tretjič v istem večeru in stotič v istem letu sliši pesem, ki jo je imel nekoč rad, zdaj pa mu je vsak kitarski rif kot vbod z nožem v uho …

Youtube in spletno pretakanje glasbe sta nekaj kratkih let obetala konec prevlade didžejev. Tudi navadnim smrtnikom sta s ponudbo širila obzorja: ko si iskal neko skladbo, sta ti spodaj in ob strani ponudila kopico drugih istega izvajalca, izvajalcev podobne glasbe in z istih koncev sveta. Zdaj ti nudita samo peščico skladb, ki se trenutno najbolj poslušajo, za bolj 'osebno' izkušnjo spleta pa še kakšno, ki si si jo pred časom že zavrtel. Internet ni ubil didžejev, ampak je sam postal didžej …

o

Na svetu je tako nepredstavljivo dosti dobre glasbe, ki nam je na dosegu tipkovnice, a je ne poiščemo, ker ne vemo zanjo. Za vsakega od nas obstaja toliko skladb, ki bi nam od prvega do zadnjega tona božale dušo, da nobene ne bi rabili slišati več kot enkrat v življenju, tudi če bi vse dni samo poslušali glasbo. Z vsem tem bogastvom zvokov bi nas morali seznanjati ljudje, ki imajo radi glasbo, ki jo znajo najti in imajo odprte poti do naših ušes. A delež glasbe, ki dejansko pride skozi sito didžejev, je tako reven, kot da so ti liki s šilt kapami v resnici črne luknje …

Didžej ni le poklic; didžej je stanje duha …