Taksativno bomo našteli bistvene spremembe, ki so potrebne, da se dopolni izvajanje ZOA in s tem zmanjša tveganje za zlorabe zakona v škodo upravičencev oz. uporabnikov ter nenamensko porabo sredstev za to pravico.

1.)   Zakon ne predvideva periodičnega ocenjevanja uporabnikov.

2.)   Sprememba ocenjevalnega orodja.

3.)   Zmanjšati število izvedencev; te pa je potrebno ustrezno strokovno podkovati, da se bo po celotni Sloveniji izvajala enotna, primerljiva in preverljiva praksa.

4.)   Koordinatorji na CSD; te je potrebno izobraziti, podrejeni pa morajo biti Superviziji, oblikovanju in izmenjavi dobrih praks, da bodo lahko izvajali strokovni nadzor nad posameznimi izvajalci osebne asistence oz. evalvacijo ustreznosti izvajanja asistence s strani uporabnikov.

5.)   Zaposlovanje osebnih asistentov mora temeljiti na ZDR-1 , in sicer kot redno delovno razmerje; samo v primeru nadomeščanja (bolniška, dopustii ...) redno zaposlenih so dovoljene druge oblike začasnega dela.

6.)   Izvajalci morajo za vpis v register na MDDSZ izkazovati ustrezne strokovne kompetence, znanje in reference.

7.)   Zaposlovanje družinskih članov je z vidika neodvisnosti uporabnika zelo vprašljivo; zato predlagamo, da se le-to uredi v okviru instituta Družinski pomočnik.

Z vidika načrtovanja in razvoja storitve osebne asistence je zelo pomembno, da se oblikuje enotna oz. primerjalna praksa pri izvajanju postopkov ter nadzoru in vrednotenju le-teh. Zato so za koordinatorje na CSD neogrešljiva strokovna izobraževanja, prav tako pa tudi za člane izvedenskih komisij, saj se je v praksi izkazalo, da so »problematični«. Njihova ocena namreč določa obseg števila ur OA, do katere je posameznik upravičen.

Skrbi nas izrazita arbitrarnost določanja ur in vrednotenja potreb osebne asistence; brez kriterijev in strokovne osnove, kaj šele primerjalno glede na stopnjo in vrsto hendikepa! Razlike v ocenjvanjih glede na regijsko ter »nekompetentno komisijo« so lahko tudi več kot 100-odstotne! Pritožbe na sklepe komisij pogosto sploh niso vsebinsko utemeljene, ampak se argumentiralo na podlagi, če je »če je dobil tisti toliko ur, potem bi jih moral tudi jaz«, torej na nekem polnoma subjektivnem dojemanju. Vse to lahko ogroža obstoj storitve osebne asistence, ki mora temeljiti na bolj konkretnih, dokazljivih in preverljivih osnovah ter temeljih (nenazadnje tudi medicinskih dokazih in izvidih), da bo tudi v primerih tožb lahko zadeva argumentirana in jasna.  

Prav zato je nujna potreba po izvedbah strokovnih izobraževanj, ki bodo imela tudi razvojni namen, za cilj pa izoblikovanje skupnih oz. enotnih praks, strokovnih stališč ter postopkov.