Umetnost za otroke je lahko dobra. Umetnost za odrasle je lahko dobra. Umetnost za mladostnike pa je praviloma zanič. Pravzaprav ne obstaja. 'Umetnost' za mladostnike so v resnici vzgojni nauki, preoblečeni v zgodbe z najstniškimi junaki po meri odraslih – kot da so najstniki tako neumni, da te prevare ne spregledajo.

Mladinske knjige in filmi so prečiščeni in čistunski učbeniki in dokumentarci – torej ravno to, kar mladostniki najbolj sovražijo. Pridigajo jim o samodojemanju, omamljanju, bolezni, ljubezni, najstniški nosečnosti, ločitvi staršev, smrti staršev … pa o nasilju: družinskem, vrstniškem, narodnostnem in rasnem, spolnem … Črnobele so in plitke. V njih – ob peščici docela hudobnih – mrgoli razumevajočih in sočutnih odraslih. Vse življenjske okoliščine, razen tiste, o kateri je govora, so brezhibne – liki so dobri in pametni, ljubeči in prijazni, lepi in urejeni, izobraženi in premožni. Tista, o kateri je govora, je brez mesa in krvi. Mladostniki bi lahko imeli indijanska imena: Brihta, Revše, Živec, Goflja … Liki so zgolj hodeči plakati, ki po svetu prenašajo vsak svojo misel in počnejo vse, da bi jo potrdili.

Ogromno je te mladostnikom namenjene krame, a si z njo nimajo kaj začeti. Vtis je, da je namenjena odraslim, da si lahko čestitajo in se trkajo po prsih, kako so naredili nekaj za mlade. Mladi pa zaradi tega še bolj trpijo, ker so ti izdelki dokaz, da jih res nihče ne razume, in zaradi stiske počnejo še hujše neumnosti … Na srečo imajo na voljo umetnost za odrasle, ki na njihova vprašanja o življenju pogosto odgovarja bolje kot resnični ljudje okoli njih, predvsem pa postavlja prava vprašanja …

Je to razlog, da družba dobro umetnost izrinja? V času, ko je vse na dosegu klika, se mladostnikom pospešeno odteguje védenje, kaj imajo na dosegu klika. Njihova glasba kot da je padla z neba; pojma nimajo, kaj je bilo prej. Res je na YouTubu več glasbe, kot je je bilo kdajkoli možno kupiti v katerikoli trgovini s ploščami, vendar ti je ne ponuja, ampak jo moraš vnesti – torej moraš vedeti, kaj iščeš. Najstarejše skladbe, ki jih vrtijo radijske postaje, so stare 50 let. Najstarejši filmi, ki jih predvaja televizija, so stari 50 let – kot da je bil film vedno v barvah in z zvokom. S knjigami je malenkost bolje – te segajo celo do 1. svetovne vojne. A kdo še ponatiskuje več kot 100 let staro leposlovje, ki ni za domače branje?

Enako kot čas, je v svetu, ki se kiti z globaliziranostjo, omejen tudi prostor. Umetnost prihaja predvsem iz domovine, iz ZDA, VB, Avstralije in ducata imenitnejših Evropskih držav, tista za odrasle pa še iz pol ducata pomembnih neevropskih. Če imajo mladostniki na družabnih omrežjih 'prijatelje' iz drugih držav in celin, lahko izvedo o tamkajšnjem življenju in razmišljanju več, kot iz vseh knjig in revij, filmov in nadaljevank, skladb in oddaj, s katerimi jih zalagajo odrasli.

Več kot imamo znanja in lažje kot pridemo do njega, bolj smo neumni … Mladostniki imajo polne glave podatkov. Malokateri pa ima ob sebi odrasle, ki ga učijo s temi podatki ravnati. Tudi odrasli namreč postajamo neumni. Medtem ko mladostnikom očitamo čas, ki ga preživijo na svojih telefonih, sploh ne opazimo, koliko časa tam preživimo mi …

Nekoč je bilo okno v svet knjiga. Potem je bila televizija. Potem je bil računalnik. Potem dlančnik. Zdaj je telefon. Potem bo ura. In kaj bo potem? Interaktivna leča? Čip v možganih? … Otroška soba s sodobnim prezračevanjem in osvetljavo pa bo lahko brez okna …