● Preden sem si postavil to stran, sem že razmišljal, kako bodo katoliki v decembru, ki je zanje advent, spet non stop žlobudrali kralja, ki prihaja, pridite molimo. Pri njih brez kralja ne gre, o kralju kar naprej sanjajo. In če jim že poveš, da se Jezus Kristus ni imel za kralja, ampak za učenika in brata, jim še vseeno zveni, da je bil kralj. Ker da je kralj in nič kaj drugega. In tebe takoj proglasijo za slabega in grešnika, seveda.

To o kraljestvu je prav smešna zgodba, ki nam je ponujena. Kakšno kraljestvo? Božje? Da, tako to prevajajo. A kaj ko je kraljestvo povsem človeška zadeva, tako kot republika, cesarstvo in ne vem še kaj podobnega. Predstavljajo nam, da bomo v nebeškem kraljestvu. Vsaj tako so besedila nove zaveze prevajali. Nebesa naj bi bila kraljestvo?  Oh, kakšna grdobija. Tam gor oče kralj, potem kraljica (le katera?, saj kralja brez kraljice ni! Marija, ki je mati Jezusu, to že ne more biti, saj kralj ima ženo… zares zmešnjava), potem dvorna služinčad, pa lovci, pa bog ve še kdo. Ja, seveda, pa neki papeži, kardinali, nad in pod škofje, fajmoštri in kaplani… In na koncu še mi, navadna služinčad. Hajd, to ti je kraljestvo. Pa kaj bo samo eno kraljestvo? Jih ne bo več? O ti šmentana katoliška reč. No, saj kakšni teologi ali kardinali pa škofje ne govorijo tako o »nebeškem kraljestvu«, a kako pa naj po naših človeških predstavah kraljestvo drugače izgleda?[1]

A tudi naši skladatelji so si Jezusa predstavljali za kralja. Vsaj tam v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so naredili dva kongresa Kristusu kralju v ponos. Le komu v ponos? Kristusu gotovo ne! V to  maškarado so vstopili celo cerkveni skladatelji, kot Vinko Vodopivec. No, saj se mu ni za čuditi, ko je bil župnik.

Prav na koncu listopada smo imeli nedeljo Kristusa kralja. O, moj Bog, kam smo zašli. Začeli smo se izražat kakor Pilat, da je Jezus kralj. Pa ne da je rimokatoliška cerkev Pilatova ustanova? Po teh vzdihih po Kristusu kralju je prav gotovo. ♦

● Pri preučevanju svetega pisma, posebej stare zaveze, še posebej pride v ospredje vprašanje, kateri preroki in pisci naj bi bili napovedovali prihod odrešenika? In to tako, da bi bilo to posebej vidno in opazno.

Ko človek bere staro zavezo, si misli, da bolj ko bo proti koncu njenega pisanja prišel na to, da bi bilo vedno bolj vidno, kako so si Židje ali judje želeli odrešenika ali Mesijo in se bo to videlo tudi v njihovih (svetih?) spisih. A glej ga hudiča, nič takega ne najdemo. Stara zaveza se sklene s Sirahovo knjigo, prerokoma Baruhom in Danielom. In Danielova knjiga se sklene s tem, da je sedmi dan prišel kralj, »da bi obžaloval Daniela«, ki ga je vrgel med zveri, a ko je stopil k jami, v kateri je bil Daniel, ga je zagledal sedečega tam. »Potem ga je dal ven potegniti, a tiste, ki so hoteli njegovo pogubo, je dal vreči v jamo. Takoj so bili požrti vpričo njega« (Dan 14, 42). A o odrešeniku in Mesiji ničesar na koncu niti Danielove knjige ali iako rekoč na koncu stare zaveze. Res čudno. Tako se vprašujemo, kako je s tem, da o Mesiji ali odrešeniku ni nič kaj bolj konkretnega. In mnogi ostanejo na tej stopnji, ker ni bolj konkretnih raziskovanj o tem.

Pri tem ostanejo tudi teologi in župniki. Še ni tako dolgo nazaj, ko sem poslušal, da je nova zaveza tesno povezana s staro in da so katoliški župniki tesno povezani s staro zavezo. Pa sem si mislil, le v čem? Ali v hudobiji, ki jo stara zaveza kar naprej zahteva od svojih podanikov, kjer je bog več ali manj bog vojne (kako podobno z bogovi v grški mitologiji!), ali v dvoličnosti Judite, ki je hinavsko obglavila Holoferna, ali le v čem, saj starozavezni bog ni v ničemer podoben s tistim, kar zahteva in kaže Jezus Kristus v novi zavezi. Kaj torej?

Na srečo seveda živijo znanstveniki, ki povsem drugače kažejo na vprašanja in probleme, ki nas pestijo in ne tako kot župniki, ki žal lažejo sebi in nam.

Te dni sem prišel do povsem pravilnega in pravega prepričanja, da je stara zaveza stara, nova pa nova in da je med njima velika razlika, in da stara zaveza nima z nami, ki hočemo biti Jezusove priče, nikakršne zveze.

Kako je torej s temi Izaijevemi mesijanskimi napovedmi?

»Vprašanje mesijanskih besedil je eno najbolj osrednjih v judovstvu  in krščanstvu. Ko gledamo okoli 300 mesijanskih besedil, kot jih registrirajo razlagalci, za nobeno ne moremo dokazati, da se direktno nanaša na Jezusa. Iz posameznih napovedi ne moremo sklepati, kdo je Jezus, ampak šele iz izpolnitve vseh napovedi. Če vzamemo Staro zavezo kot obljubo, potem moramo biti pozorni, kako se je ta obljuba izpolnila. Judje v uradni religiji ne vidijo absolutne izpolnitve, ker ne sprejemajo možnosti, da bi Bog poslal celo svojega Sina na svet«[2]

Na ta način se podoba stare zaveze in sprejema božjega Sina povsem spremeni.

Nikakor ne moremo dati prav teologom (nekaterim, seveda) in še manj župnikom, da smo povezani s staro zavezo, saj je že bilo za časa krščevanja Janeza rečeno, da Janez krščuje z vodo, pride pa močnejši od mene… on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju (primerjaj Lk 3, 16-17). Po drugi strani pa kažejo strokovne raziskave akademikov, da Judje niso sprejeli možnosti, da bi Bog posla svojega Sina na svet! Na žalost so Judje Jezusa dali križati, ker niso sprejeli možnosti, da bi bil božji Sin in so ga po strahotnem mučenju ubili.[3]  

Kako bi naj torej bila stara zaveza povezana z novo? Na žalost  v ničemer. ♦

● Te dni si dajejo spet duška tisti katoliki, ki jim ni jasno, v kaj verujejo. V parlamentu se je pojavil poslanec, ki je imel na majici prečrta križ. In katoliki takoj v zrak, da je to napad na vero in na njih, kajti kaj drugega ne more biti. Tako so reagirali tudi lani za sveto noč, ko jim je eden izmed kulturnikov zaželel »vesel« božič, pa nekaj časa nazaj, ko so ženske protestirale pred porodnišnico, da ne govoril o nekaj letih nazaj, o je Mladina objavila podgano v naročju brezjanskega malika.

A kaj pomeni križ sodobnemu kristjanu (oprostite, da navajam zmerljivko, ki jim je ostala od dvatisoč let nazaj, ko so jih nasprotniki označili za kristusove riti – christus annus – kar jim je še sedaj ostalo in se celo ponašajo s tem; žalostno)? Križ pomeni samo znamenje (Jezusovega) trpljenja  in njegove žalostne smrti in nič drugega. Križ je zgolj znamenje satanizma, ki kaže na Jude, kako so zverinsko umorili božjega človeka. Žal, ne kaže nič drugega!

Kajti mi, ki se imamo za Jezusove priče, katere je sam postavil (primerjaj Apd 1, 8), se izogibljemo daleč stran od katolištva ali krščanstva, kaj ti Jezus ni oznanjal smrti, kot jo oznanjajo katoliki, ampak je oznanjal vstajenje: vstajenje in nebesa je naš cilj, ne satanski križ!

Zato dajem prav Nemcem, ki so prepovedali križ v šolah in ustanovah in dajem prav takšnim poslancem, ki si upajo priti v ta katoliško levje okolje, ki je na žalost povsem nekrščansko in povedati, da ne verjamemo v križ, ampak je naš cilj in smisel človekovega življenja v vstajenju in v nebesih… Naše znamenje bi moral biti kip Jezusa iz Ria de Janeira (če že moa biti), nikakor pa ne križ, ki v bistvu kaže satana in tudi takšno dejavnost katoliške cerkve… ♦