Svojo zaposlitveno pot sem začel kot nadzornik vstopnic v lutkovnem gledališču. Govoril sem, da sem 'vunbacitelj'. Na skoraj vsaki predstavi se je namreč znašel kak starš, prepričan, da bo njegov edinstven kvazimavrični dveletnik brez težav sledil predstavi za otroke, starejše od 3 ali 6. let. Temu prepričanju se ni odpovedal, ko je dvorano zagrnila tema in je mali Einstein pričel jokati, niti ko se je pojavil volk in je izjemno dete pričelo vreščati. Moja dolžnost je bila, da takšne starše in njihove hodeče zvočnike na čim prijaznejši način spravim iz dvorane.

Večina otrok je bila seveda primerne starosti za temo, volkove in podobne grozote. Nekateri so jih spremljali iz varnega naročja staršev, tisti bolj pogumni pa so sami sedeli v prvih vrstah in bili nase zelo ponosni. Če je bila predstava dobra in ustrezna njihovim sposobnostim dojemanja, so uživali. Če je bila slaba, so bili nemirni in glasni, a še vedno dovolj nemoteči, da so jo lahko igralci speljali do konca.

V lutkovno gledališče so prihajale tudi skupine predšolskih in šolskih otrok z vzgojiteljicami in učiteljicami. Najprej si slišal slednje, ki so že pred zunanjim vhodom kričale nanje, kako nekulturno se obnašajo in da je najbolje, če gredo kar nazaj v vrtec oziroma šolo. Njihovo usajanje ni pojenjalo vse do začetka predstave. Med predstavo so imele občasne izbruhe dretja, ki so bili dosti glasnejši in bolj moteči od početja otrok, ki so te izbruhe izzvali. »Ubogi otroci!« sem si mislil. »Kako naj se naučijo kulturno vesti, če imajo tako nekulturen vzor?«

A takrat nisem pomislil, da vrtce in šole obiskujejo bolj ali manj vsi otroci. V vsakem oddelku so povsem navadni otroci staršev, ki v njih vidijo bodoče olimpijske prvake ali Nobelove nagrajence. V vsakem oddelku so navadni otroci navadnih, a zelo raznolikih staršev: bolj ali manj sočutnih, ljubečih in skrbnih, izobraženih, pametnih in razgledanih, zdravih, razumnih in treznih, bogatih, zaposlenih in z bolj ali manj urejenim življenjem. Potem so tu otroci takšnih ali drugačnih staršev z motnjami mišljenja (avtizem ipdb.), čustvovanja (psihopatija ipdb.), zaznavanja (disleksija ipdb.), pozornosti in gibanja (ADHD) ter z zametki duševnih bolezni. In v vsakem oddelku so otroci staršev iz črne kronike: neustavljivih cestnih dirkalcev z neregistriranimi kripami brez izpita, neohladljivih kršiteljev javnega reda in miru, tihotapcev in goljufov, tatov in roparjev, kurb in zvodnikov, družinskih nasilnežev, pijancev in mamilekov, duševno motenih in duševno bolnih, zalezovalcev, posiljevalcev, pedofilov, morilcev … in otroci staršev, ki so vse to, a jih črna kronika ni zajela.

Ti ljudje so v Sloveniji včasih res naši sosedi, a živimo povsem drug mimo drugega. Imamo povsem druge prijatelje, znance, sorodnike in sodelavce, s katerimi se družimo na drugih krajih ob drugačnih dejavnostih. Ne tako redkim staršem je povsem vseeno za obstoj gledališč, knjižnic, galerij, koncertnih dvoran in muzejev, kaj šele da bi tja vodili svoje otroke. Njihova kultura so resničnostni šovi, telenovele, računalniške igre, oglasni letaki za popuste, porniči, koledarji z nagicami in obešenjaški posnetki na YouTube, ali pa je sploh ni. Nekateri imajo kaj domu podobnega, drugi se selijo med sorodniki, prijatelji in ljubimci. Jedo, kar in kadar je. Spijo, kjer in kolikor časa lahko. Otroke vzgajajo tako, da jim dajo v roke telefon, daljinec ali hrano. Če to ne zadostuje, dodajo nikoli izpolnjene obljube, dretje, zmerjanje, ustrahovanje in batine. Za kazen ali za nagrado jih pogosto tudi spolno zlorabijo. Ni sočutja, ni ljubezni, ni pozornosti, ni milosti …

Ti ljudje večinoma niso študirali; mnogi niso končali niti poklicnih šol. Strokovnjaki na univerzah in inštitutih pridejo z njimi v stik le, ko opravljajo točno določene raziskave na točno določenih skupinah prebivalstva. Tudi socialne delavce, policaje in sodnike zanimajo izbrani izseki, ne pa širina in globina celotne slike. O njihovih življenjih ni knjig in filmov, kajti njihov življenjski slog je deden. Tudi če se v takšnem razsutem okolju rodi nekdo, ki bi lahko postal olimpijski prvak ali Nobelov nagrajenec, v najboljšem primeru pristane v skupini »povsem navadni starši«. Svoje odraščanje skuša pozabiti in mu ne postavlja književnih ali filmskih spomenikov …

Za razliko od 'velikih' strokovnjakov, imajo 'mali' strokovnjaki – vzgojitelji, učitelji in profesorji, včasih tudi specialni in socialni pedagogi – širok in globok razgled na otroke, ki prihajajo iz takšnih razmer v vrtce in šole, od tam pa s sošolci v lutkovna gledališča. Ne gre le za to, da so ti otroci nevzgojeni ali obupno vzgojeni; večja težava je, da so pogosto nevzgojljivi. Kakršenkoli napredek naredijo vzgojnoizobraževalni delavci z njimi čez dan, ga domače razmere popoldne izničijo. Vse drugačne možnosti bivanja, ki so jim ponujene med tednom, čez vikend izpuhtijo. Kar se naučijo med letom, med počitnicami pozabijo.

Otrok, ki je navajen udarcev, ne razume božanja; morda ga celo razdraži. Otroku, ki je navajen daljinca in zaslona, sta barvica in list papirja neskončno dolgočasna in nesmiselna. In kar je najpomembneje: otrok, ki se mu starši posvetijo le, kadar jih njegovo vedenje zmoti, bo redno motil vzgojnoizobraževalne dejavnosti in namerno kršil pravila. Dobrobiti sodelovanja so mu – doma vsakič znova razočaranemu in izigranemu – popolnoma neznane.

V državnih vrtcih in šolah verjetno ni oddelka, kjer ne bi bilo takšnih otrok. V manjših krajih mnoge družine iz roda v rod ugonablja pijača. V mestnih delavskih naseljih jih ugonabljajo narodnostna in verska trenja ter skupen obup nad spodobno prihodnostjo. Povsod jih uničujeta brezposelnost in nestalna zaposlenost ter neznosne delovne razmere. V mnogih oddelkih je otrok iz takšnih družin preveč, da bi lahko vzgojnoizobraževalne dejavnosti potekale brez stalnih motenj.

Ja, obstajajo dejavnosti, ki skozi igro učijo sočutje, neopazno vzpodbujajo sodelovanje in mimogrede krepijo skupinskega duha. In ja, prilagojene so tudi za predšolske in šolske otroke. A za izvedbo kakršnekoli dejavnosti najprej potrebuješ mir, da poveš in pojasniš pravila ter se prepričaš, da jih vsi razumejo. Potem potrebuješ pripravljenost otrok, da se je lotijo, ter nazadnje voljo, željo in pozornost, da jo izvedejo kolikor se le da v skladu z navodili, samim sebi in drug drugemu v veselje. Tudi najboljši recept za razsvetljenje je brez haska, če ti vsakih nekaj minut raznese štedilnik …

Otroci sami po sebi niso ustvarjeni za sodelovanje, usmerjeno delovanje in osredotočenost. Ustvarjeni so za igro. Igra je nered, ki z leti in izkušnjami postaja red. Če hočemo ta razvoj pospešiti, moramo to narediti na silo. V času lovcev in nabiralcev ter kmetov in obrtnikov to ni bilo potrebno. Igra otrok je bila posnemanje dejavnosti odraslih. Poleg tega so se otroci samodejno vključevali v delo, ko so imeli željo po tem. A zakaj bi otroci posnemali naše kvasanje na sestankih in pisanje poročil? Zakaj bi se igrali delavce za tekočim trakom? Tudi najbolj neurejena in nasilna otroška igra je še vedno bleda senca tega, kar počnemo odrasli, ko nas pokliče domovina … Ne, če hočemo, da bodo nekoč kvasali na sestankih, pisali poročila, delali za tekočim trakom in ob prvi priliki 'očistili' domače grape prišlekov ali tuje doline domačinov, moramo uporabiti ogromno nasilja. Kdor ni civiliziran, je 'divjak', kdor je civiliziran, pa je neobhodno strt človek. Civilizacija se ne gradi in vzdržuje z veseljem in svobodo, ampak s strahom in prisilo …

In kakšna orodja imajo vzgojnoizobraževalni delavci za krotenje in usposabljanje otrok za civilizacijo? S kakšnim bičem in škornji naj se vržejo na otroke staršev iz črne kronike, staršev, ki nimajo časa in volje, ter staršev, ki imajo izkrivljene predstave o svojih otrocih, ter naredijo iz njih ljudi? Udarci so strogo prepovedani. Osamitev se uvršča pod mučenje. Stanje v kotu je zastarelo; nadomešča ga presedanje, ki ima dolgoročno malo več kot ničen učinek. Obveščanje staršev iz ene težave pogosto ustvari dve. Pogovor z ravnateljem je frajerski. Ukori so brezzobi tigri, s katerimi imajo učitelji več dela, kot pa je od njih koristi. Celo začasen umik motečega otroka iz prostora, kjer poteka vzgojnoizobraževalna dejavnost, je lahko povod za grožnjo staršev s sodiščem.

Učiteljem v primeru nesodelovanja in neupoštevanja pravil preostaneta samo dve stvari: dretje, če to ne pomaga, pa držanje motečih otrok ob strani – ob prenašanju njihovih glasov, zmerljivk in groženj, izogibanju njihovim udarcem, brcam, ščipanju in ugrizom ter poskusom vzpostaviti stik in pogovor, ki bi imela kakršenkoli blagodejen vpliv na njihovo vedenje v prihodnosti.

Če vzgojnoizobraževalni delavec v oddelku z velikim deležem nevzgojljivih otrok dovoli kratek šepet s sosedom, prekladanje po stolu v iskanju boljšega položaja ali nezavedno ropotanje s prsti, bodo nekaj sekund kasneje podobne reči počeli vsi nevzgojljivi otroci, še malo kasneje pa tudi običajni. Edini način, da v takšnem oddelku karkoli spelje, je, da vsak še tako nedolžen odklon od pravil in navodil kaznuje z edinim orodjem, ki ga ima za to na voljo – s kričanjem.

Vzgojnoizobraževalno kričanje je umetnost. Je ognjevito, a obvladano; ravno prav pretirano, da se je možno na hujši prekršek odzvati še bolj pretirano. Kričač je jezen kot igralec: ne zares, a hkrati še bolj kot zares jezen. In seveda: pomembno je, kaj kriči. Grajati mora izključno vedenje, ne oseb. Na tem vse stoji ali pade …

Če zna učinkovito kričati, je vzgojnoizobraževalni delavec na konju. Otroci staršev iz črne kronike sodelujejo dovolj, da od dejavnosti nekaj imajo. Med odraščanjem so njihova opora – varni kotiček lepote, pravice in resnice v srcu in glavi, v katerega se lahko zatečejo, ko jim je hudo. Če je takšnih sodelovanj dovolj, pustijo seme, ki požene korenine. Ko ti otroci odrastejo, se izognejo črni kroniki. Njihovi otroci postanejo običajni ljudje. Kdo od vnukov dobi kakšno medaljo ali nagrado. Med pravnuki pa se res lahko znajde kdo, ki zmaga na olimpijadi ali prejme Nobelovo nagrado.

Ampak vse se začne z dretjem, ki njegovo prababico ali pradeda primrzne na stol, da prisluhne, sliši, razume, izve, izkusi, dojame in krene po poti, ki pelje iz brezna …