{facebook http://za-misli.si/images/rkralj.jpg}

Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

Primer, kako nepravično se danes "pretaka" globalno bogastvo, je vsekakor Afrika. Leta 2015 (Honest Accounts 2017) je na afriški kontinent – v obliki posojil, osebnih nakazil in donacij – "priteklo" 162 milijard dolarjev, iz njega pa so "odtekle" 203 milijarde dolarjev, bodisi zaradi dobičkov korporacij, ilegalnega odtekanja denarja bodisi stroškov, ki jih Afrika utrpela zaradi podnebnih sprememb. Samo v enem letu je torej iz Afrike odteklo 42 milijard dolarjev. Če vemo, da bi s samo 30 milijardami dolarjev letno odpravili svetovno lakoto, ki v veliki meri pesti predvsem Podsaharsko Afriko, nam je hitro jasno, da je nepravični globalni ekonomski sistem kriv za lakoto v svetu. In v ta sistem smo aktivno vpeti tudi mi sami – kot potrošniki, uradniki, delavci itd.

Temu sistemu lahko rečemo neokolonializem. Stoletja so takratne svetovne sile z vojaško silo kolonizirale afriško celino (in tudi druge dele sveta) in v razviti svet "pretakale" velikanske naravne vire in tudi suženjsko delovno silo. Danes to počnemo z ekonomsko silo. Vojaške armade so zamenjale ameriške, evropske in danes tudi kitajske korporacije, ki še vedno črpajo ogromna bogastva ter poceni delovno silo afriških, srednje in južnoameriških ter azijskih držav.

Skrajno poceni surovine in polizdelki kot so kakav, čaj, kava, kokos, banane, začimbe, tkanine, dragocene rude, les in še veliko drugega prihaja v velika pristanišča razvitih držav, od tam pa v velike predelovalne tovarne in v velikanska nakupovalna središča, kjer končne izdelke z veliki dobički prodajo. Revni pridelovalci v Afriki in drugod po svetu niso revni, ker so leni ali nesposobni (kot mislijo mnogi Zahodnjaki), temveč ker s svojim delom preprosto ne morejo spodobno živeti ali celo preživeti.

Mnogi zato zapustijo svoje domove, se odpravijo na skrajno nevarne poti in postanejo osovraženi migranti. Tisi, ki vendarle uspejo preživeti in se prebijejo v svet "blaginje in bogastva", domov pošiljajo denar, da lahko njihovi sorodniki preživijo. Samo leta 2015 so Afričani iz tujine na svoj kontinent poslali kar 31,2 milijardi dolarjev. Večina današnjih tako imenovanih nelegalnih migracij je res ekonomske narave ali bolj natančno, migracije so posledica nepoštenega ravnanja korporacij iz razvitega sveta, ki v želji po visokih dobičkih izsiljujejo z nizkimi cenami surovin in povzročajo hudo revščino ter celo lakoto. V boju za preživetje pa se revni ne ozirajo na okolje.

Najrazvitejše države pa nasprotno, ker imajo dovolj sredstev (ki v dobršni meri izhajajo iz nepravične globalne trgovine), seveda lahko gradijo vetrne in sončne elektrarne ter se vozijo z električnimi avtomobili. Dejansko živimo v perverznem svetu, kjer je celo boj za okolje skrajno nepravičen.

In svetovni milijarderji ter milijonarji, ki so zmagovalci tega nepravičnega ekonomskega sistema, na očeh svetovnih medijev, zaradi kančka slabe vesti, iz svoje "bogato obložene mize" revnim ljudem (ki so jih pomagali narediti revne) darujejo "drobtinice" in vlagajo v "zeleno" industrijo ter na raznih srečanjih (kot je vsakoletno srečanje v švicarskem Davosu) pametujejo o pravičnosti in trajnostnem razvoju.

Pravičnejša delitev globalnega bogastva

V resnici je rešitev največjih globalnih problemov skrajno enostavna in se imenuje pravičnejša porazdelitev oziroma delitev globalnega bogastva. Če bi Afričani pošteno zaslužili za svoje surovine in delo, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi bežali po tako nevarnih migrantskih poteh, na katere se danes množično podajajo.

A celo z bolj pošteno globalno trgovino ne bi dosegli vseh ljudi, saj so določena območja pogosto prizadeta zaradi okoljskih katastrof in pogostega pomanjkanja določenih dobrin (npr. vode, hrane, zdravil). Zato bi lahko na globalni ravni ustvarili trajni mehanizem delitve najnujnejših dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (glejte Predlog za globalno delitev dobrin). Vsakodnevno, ne samo občasno.

Globalna neenakost je huda bolezen človeštva, ki jo lahko pozdravimo s pravično delitvijo ključnih globalnih dobrin.