Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?

Prva slovenska fantazijska saga  

Stvar je postala zanimiva še zlasti zato, ker tudi sam pripravljam prvenec s sorodno tematiko. Verjetno gre za prvo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika in podnaslovom Saga o cesarju Feliksu, katere 1. del naj bi izšel že v nekaj tednih.  

K pisanju sta me spodbudili svetovni uspešnici Gospodar prstanov in Igra prestolov. Menim, da si tudi slovenski prostor zasluži nekaj podobnega, čeravno je moje delo konceptualno zastavljeno precej drugače.

Seks za ohranjanje bralčeve pozornosti

V Igri prestolov obstaja neki fantazijski okvir, sicer pa je poudarek na dialogih in odnosih med različnimi osebami. Avtor dela George R. R. Martin obenem ohranja pozornost bralca s seksualnimi elementi.

Manj seksa, več fantazije

V Iloniki je seksualnih elementov bistveno manj, a po drugi strani toliko več fantazijskih. In čeravno odnosi med posameznimi akterji niso tako intenzivni kot v Igri prestolov, še vedno ohranjajo pomembno mesto v zgodbi, še zlasti odnos med glavnim junakom Feliksom in dvorjanko Felimijo.

Zasužnjena domišljija

In če se vrnemo nazaj k vprašanju, zakaj pri nas primanjkuje del s področja tega literarnega žanra, bi se lahko navezal na besede znanke, ki meni, da Slovenci razmišljamo preveč stvarno. Domišljija ostaja ujeta v spone kulturnega razvoja preteklih stoletij. Je za to morda kriv janzenizem, ki je s svojo racionalno strogostjo in hladnostjo v marsičem opredelil slovenskega »duha«?

Slovenski molilni mlinček: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!«

Ali pa gre to dejstvo pripisati borbi Slovenca za lasten obstoj  tekom stoletij, ki jo je ovekovečil v svojih delih kot sta Hlapci in Pod svobodnim Soncem itd.?

Gre prav tu iskati posledice za cankarjanski občutek nemoči, pesimizem, brezizhodnost in občutek drugorazrednosti oziroma hlapčevstva, ki pogosto prevevajo slovenska literarna dela? Pa saj tako pogosto slišimo Cankarjev stavek:  »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni«, ki ga mnogi ponavljajo kot mantro.

Kako zapolniti vrzel?

Branje kultivira duha, krepi intelektualne sposobnosti in spretnosti besednega izražanja, pravijo. Obenem obstaja prepričanje, da mladi vse manj posegajo po knjigah, ker svoj čas rajši posvečajo spletu, video igricam in filmom.

A po drugi strani je v zadnjih letih opazen trend povečevanja zanimanja za fantazijsko književnost, tudi med mladimi. Utegne prav ta žanr predstavljati  premostitev med slednjimi in želenim družbenim ciljem – večjim številom prebranih knjig na posameznika?

Znano je namreč, da najstniki neradi posegajo po slovenskih klasikih. Bo prihodnost prinesla združitev kakovosti in fantazije v nekaj novega, optimističnega, navdihujočega in zabavnega v enem?

Kakšni so obeti za prihodnost?

Američanom in Angležem se ni bilo potrebno vselej boriti za golo preživetje, ker so uživali desetletja in stoletja dolga obdobja miru, avtonomije in blagostanja.

Tudi slovenski prostor dandanes uživa mir in blaginjo v primerjavi s preteklimi stoletji, ko sta bila vojna in glad nekaj samoumevnega.

In četudi številni problemi ostajajo, je mogoče le napočil čas, da prekinemo tradicijo jamraštva ter pustimo domišljiji prosto pot. Želim si, da bi tudi moje delo spodbudilo druge mlade avtorje k pisanju izvirne slovenske fantazijske književnosti.