Ema in Aida sta si hodili nasproti po prazni ulici. Sočasno sta prišli na križišče in obe nadaljevali v isto smer po drugi prazni ulici. Nekaj časa sta hodili vzporedno, nato je Ema zaostala, Aida pa pospešila. Tako sta prehodili še nekaj križišč in šli druga drugi na živce. Prišli sta do vhodnih vrat bloka, ko je Jon izstopil. Razširil je roke: »O, sestrica moja!«

»O, bratec!« je odzdravila Aida.

Pridržal ji je vrata. »O, deklica moja!« je opazil Emo.

»Kakšna deklica?« se je obrnila Aida.

»To je moja deklica Ema. Ema, to je moja sestrica Aida,« ju je predstavil.

»Ni tvoji sestrici ime Mia?« je podvomila Ema.

»To je druga sestrica.«

»Nisi rekel, da imaš dve.«

»Saj Aida ne stanuje pri nas; ona samo živi pri nas. Smo jo že skoraj posvojili, zato ji pravim sestrica.«

'Sestrica' je šla 'domov', parček pa na zmenek. Začel ga je klavrno. Ema je zaslišala Jona: »Tale Aida torej ni v sorodu z vami?«

»Ne.«

»In prihaja k vam domov?«

»Ja.«

»Dostikrat?«

»Kar.«

»Zakaj pa prihaja k vam?«

»Miina prijateljica je in sošolka. Zakaj? Si ljubosumna?«

»Ne.« Ni zvenela prepričljivo. »A ona tudi ne praznuje Božiča?«

»Pri njej doma ga, zato beži k nam.«

»In kaj je tako groznega na Božiču, če mi lahko poveš?«

»A je kaj, kar ni grozno?«

»Ves svet praznuje. Če bi bilo tako grozno, kot praviš, potem ne bi.«

»To je izogibanje odgovoru. Ves svet se je šel tudi obe svetovni vojni, pa to ne pomeni, da nista bili grozni.« Jon je bil pogosto prisiljen zagovarjati nevsakdanje navade svoje družine. Izkušnje so ga naučile, da sogovorniki nehajo težiti le, če je skrajno srborit. Zato je bil srborit.

»Kaj je groznega na darilih, okrašenem stanovanju in dobri hrani?« se ni dala Ema.

Jon je uporabil odgovore, ki se jih je naučil od staršev, ko so z znanci bíli podobne besedne bitke: »Na darilih je grozno to, da so predmeti. Odnosi se kupujejo s predmeti. In ne dobiš tistega, kar rabiš ali hočeš, ampak tisto, kar nekdo drug misli, da rabiš ali hočeš. In če si razočaran, si nevzgojen. Darila delujejo samo, če zadenejo. To pa ni nekaj lepega, ampak je loterija. Loterija ni lepa.

Dalje: okraski so kičasti. Če imaš lepo urejeno stanovanje, v katerega ti je vedno veselje vstopiti, ni potrebe, da bi ga še dodatno okraševal. Če živiš v štali, pa moraš najprej pospraviti. Dosti ljudi živi v štali, kar se tiče odnosov. In potem skušajo to štalo skriti za božičnimi okraski. Ogabno!

Kaj si še rekla? Hrana. Preveč dobre hrane ni več dobro. Ljudje se nažrejo in potem jih boli želodec in potem ves januar hujšajo in ne kadijo in si dajejo zaobljube in jih kršijo in so sitni. Nič ne rečem, če gre za praznovanje, za en dan. Ampak to se vleče zdržema dva tedna, predtem pa se pije kuhano vino in se hodi drug po drugem po trgovinah in kupuje in kuha in peče in pospravlja in gara, da so vsi na koncu z živci. Potem pa so prazniki in ni služb in morajo biti drug z drugim doma. Navzven so vsi sladki, da dajejo dober vtis, najraje pa bi se pobili. In nekateri tudi se.«

»Smiliš se mi,« je rekla Ema.

»A boš rekla, da nimam prav? Mogoče ne velja za vse, za več kot 50 odstotkov pa prav gotovo. Zakaj, misliš, je Aida raje pri nas kot doma?«

»Spremeniva temo!« je prosila Ema.

V nadaljevanju je zmenek potekal precej bolje. Ko sta se vračala, se je Ema pustila povabiti na obisk, da vidi, kako izgleda Božič brez Božiča.

»O, deklica!« jo je sprejela Aida.

»Lepo se obnašaj, ker je ljubosumna nate!« jo je posvaril Jon.

»Name? A se hecaš? Bljak! To bi bilo krvoskrunstvo.«

»Kako ti je všeč naše neokrašeno stanovanje?« je zanimalo Jona. »Lahko ti predstavim tudi hladilnik. To je pomemben družinski član. Za njega ni praznikov; vsak dan je delavnik.«

»In kaj boste počeli danes in jutri?« je vprašala Ema.

»Kaj bomo počeli? Če bi vedeli, ne bi bilo zanimivo.«

»Zdaj nas je šest. Lahko bi igrali Catan ali Creationary ali Monopoli,« je predlagala Aida. Navdušenja niso kazali, nihče pa ni imel nič proti. Zbrali so se, s 3 : 3 izglasovali Catan in Creationary ter se lotili Catana, ker je prvi po abecedi. Monopoli je izpadel. »Monopoli je namenjen temu, da se na njem nabira prah,« je zatrdil ati. »To je igra, ki je nikoli ne končaš, zato je tudi ne smeš začeti.«

Pri Catanu mu je šlo kot po maslu. Kadarkoli je vrgel kocko, je dobil prav tisto, kar je potreboval. Kamorkoli se je postavil, je zrastlo mesto. Ostale je dobesedno povozil. »Kako sem dober!« se je čudil samemu sebi.

»Srečen, ne pa dober,« ga je podučila Mia.

»Se ti kam mudi?« je zanimalo matko.

»Ja, meni bo zaprl pot,« je uganil Jon. Ko se je to zgodilo, je dodal: »In to naj bi bil oče … Da me tako ponižaš pred punco …«

»Kaj pa bi ti naredil na mojem mestu?«

»Isto, ati, isto: kakršen oče, takšen sin …«

»No, vidiš! Jaz tudi igram pred svojo punco in hočem izpasti glavni frajer,« je povedal ati.

»Še dobro, da je samo igra,« je rekla matka, »da me ne boš v živo zasul z opekami in žitom.«

»Lahko ti podarim ovčko.«

»Jaz bi ovčko!« se je vmešala Aida.

»Izvoli!« Ati ji je izročil ovčko.

»Iii, lažna ovčka od lažnega atija!« se je raznežila Aida. »Hvala, lažni ati!«

»Samo da nisem umeten ali papirnat! …«

»Ati, jaz hočem mesto!« je čez nekaj časa zacepetala Mia. »Hočem svoje mesto! Glej, koliko jih imaš ti, jaz pa še nobenega. Svojim otrokom trgaš od ust, da hraniš tuje otroke z ovčetino. Kaj pa boš podaril svojemu rodu, svoji krvi?«

»Na mene tudi ne smeš pozabiti, čeprav nisva v sorodu!« ga je opomnila matka. »Kakšna kilco zlata, da se okitim z njim, bi mi prišla kar prav.«

»Daj mi nazaj tisto ovco!« je ati rekel Aidi in skril obraz v dlani. »Zakaj zmagujem? Zakaj sem tako dober? Mar bi igral povprečno in bi imel mir …«

Postopoma je vsakemu podaril eno dobrino po njegovi želji, a jih je kljub temu pustil daleč zadaj. »Prej si se pritoževal čez Monopoli, Catan pa si igral kot najhujši kapitalist,« mu je poočitala Mia.

»Bodi vesela, da je igra. Če bi bil res kapitalist, bi morala ti meni plačevati žepnino,« ji je odvrnil.

Emo in Aido so skoraj istočasno poklicali, da morata domov na praznovanje Božiča. Poslovili sta se.

»Je bilo luštno ali grozno?« je zanimalo Jona.

»Luštno in čudno,« je priznala Ema. »Zanimivo je pri vas.«

»No, vidiš! Lepo se imej! Lepo praznuj ne-čudni Božič! Se slišiva!«

Mia je medtem tolažila Aido: »Revica! Saj boš preživela! Še vsako leto si. Močna si. Zdrži!«

»Adijo, deklica! Adijo, sestrica!« je Jon pomahal v slovo.

»Adijo, sestrica! Adijo, svakinjica!« je pomahala Mia.

»Adijo družinica! Zapuščam vas,« se je poslovila Aida.

»Adijo!« je rekla Ema.

Z Aido sta imeli del poti skupen.

»In koliko časa ti že hodiš k njim?« jo je zaslišala.

»Odkar vem zase. Od vrtca. Od kdaj pa ti hodiš z Jonom?« je zanimalo Aido.

»Dva tedna.«

»Si bila zdaj prvič pri njem?«

»Drugič. Ampak prvič me je samo predstavil, potem pa sva bila v njegovi sobi.«

»In kako se ti je zdelo?«

Ema se je zamislila. »Še nikoli nisem videla staršev, ki bi bili tako normalni,« je nazadnje priznala.

»Točno to!« se je strinjala Aida.

o

Bilo je mirno jutro. Nato je kot strela z jasnega začelo zvoniti. In ni nehalo.

»In to naj bi bili prazniki?!« je zasikal ati. Ding-dong-dong ding-dong-dong ding-dong-dong ga je vrgel iz prijetnih sanj. Skušal je obdržati nekaj utrinkov, a so se po nekaj udarcih zvonov razleteli.

Tudi Mii se ni godilo dosti bolje. Ko je začelo razbijati, je bila sicer že budna. Uživala je v tišini in sanjarila, a zdaj se ni več mogla spomniti, o čem.

Jon je skušal v hrupu, ki ga je zbudil, razbrati glasbo. A naj se je še tako trudil, je moral zaključiti, da gre za povsem nesmiselno razbijanje, katerega namen ni, da bi bilo lepo, ampak da bi zbudilo ljudi. »Zdaj ko ti je to uspelo, pa lahko nehaš!« je zamrmral v strop. A kdor je zibal zvonove, ni odnehal. »… Razen če nas hočeš še malo mučiti,« je dodal. Zvonar je to očitno hotel.

Morda pa je hotel zbuditi še matko. A ona je spala kot dojenček. Ati se je razvedril, ko jo je gledal. »Vsaj tebe ne bodo!« je nežno zašepetal.

Mii se je utrnilo, da verjetno ni edina prisilno zbujena. Zasedla je kopalnico, preden bi to storil kdo drug.

»A zdaj pa še ti?« je zastokal Jon, ki je tja prišel minutko za njo.

»Dobro jutro tudi tebi!« mu je odvrnila.

Nedolgo zatem so se vsi trije prebujenci zbrali v kuhinji. Matka je še vedno spala. Pripravili so si zajtrk in se ga lotili.

»Še dobro, da ne praznujemo!« je rekel Jon. »Če bi, bi imela matka hude načrte glede zajtrka in bi jo morali zbuditi ali pa lačni čakati.«

»Še dobro, da nimamo normalne matke!« je dodala Mia. »Če bi bila normalna, bi imela hude načrte glede vsakega zajtrka …«

Ko je matka primežikala v kuhinjo, so že skoraj končali. »Ti si že dobila svoje darilo: lahko si se naspala,« jo je obvestil Jon. »Božiček te je obdaril s protizvonovsko zaščito.«

Matka si je natočila kavo, jo spila, si natočila še eno in sedla za mizo. Lotila se je zajtrka in počasi nehala mežikati. Ko je pojedla, se je do konca zbudila, in takrat je mesto spet udaril zvonovski ogenj.

»Gremo nekam, kjer tega ni!« je prosil ati. »… Nekam, kjer ne slišiš zvonov in ne vidiš nobene cerkve in vernika in drevesca in trgovine!«

»Kar bi rad, je samo v Postonjski jami. Pa še tam so razstavljene jaslice …« je matka dala vedeti, da se je preklopila v dnevno delovanje.

»Ati ima željo. Potrudimo se mu jo izpolniti! Napnimo možgane!« je predlagal Jon. »Všeč mi je njegova želja. Kot bi bila moja, ampak jaz svoje še nisem izrekel. Torej se mi bosta izpolnili dve.«

»Kdo pa pravi, da si bomo danes izpolnjevali želje?« je vprašala Mia. »A je to kak nov običaj?«

»Ne, ampak danes bi lahko bil,« je odvrnil Jon. »Imaš kakšno željo?«

»Ja, da sem ves dan v sobi in berem in me nihče ne moti.«

»A to je želja?« se je začudil Jon. »Sem mislil, da je naravno stanje.« Zakopal se je v telefon in ugotovil, da so vse jame, ki imajo tudi svojo e-različico, zapacane z jaslicami. »Pred januarjem ne bo nič, razen če odkrijemo kakšno novo jamo,« je zaključil.

Drugi predlog je bil, da zvonovom ubežijo na vrh Pohorja. A matka se je spomnila, da na takšne dni običajno vse živo hodi v hribe, da si olajša vest zaradi pretežkih želodcev in si dotične želodce olajša.

»Kaj pa Stražun?« se je spomnil ati. »Stražun ni ne hrib ne park. Dovolj neugleden je, da se ljudje ne hodijo tja kazat, kako so športni. Gremo na pohod v Stražun!«

Stražun je imel v družinskem bajeslovju posebno mesto. Nekoč, pred davnimi leti, ko Mie in Jona še ni bilo, sta imela matka in ati zmenek. Takrat so o Stražunu krožile grozljive zgodbe o posilstvih, zato se mu je matka raje izogibala, čeprav je živela blizu njega. Ob atiju je ni bilo strah, in odločila sta se, da ga raziščeta. Našla sta samotno jaso, zapuščeno njivo, dva hriba, tunel in globel. Vmes je padla noč, izgubila sta se in prišla ven povsem na drugem koncu. Ko sta se vračala ob glavni cesti skozi gozd, sta naletela na pijanca, ki ju je hotel gnjaviti, a ga nista razumela. Matka je bila vesela, da je ati ob njej, ati je bil vesel, da je matka vesela, da je ob njej, in Stražun je postal pomembno poglavje njunega življenja. Vsake toliko je padla pobuda, da bi izlet vanj obnovila, a je ostalo pri pobudi. To pot je padel izlet.

o

Ema in Aida sta se spet srečali. Zdaj sta šli vštric.

»Greš v Stražun?« je vprašala Aida.

»Ja. Ti tudi?«

»Ne, jaz bom ostala doma.«

Prišli sta 'domov'. Mia si je že izpolnjevala svojo željo. Aida jo je pozdravila skozi zaprta vrata sobe, nato pa se je zleknila na kavč pred televizijo. »Ves kavč in vsi programi samo zame … Kaj si lahko človek želi lepšega?«

»Na mizi pred sabo še kruh, ribji namaz in hladno pivo,« je rekel Jon. »Vse to je v hladilniku. Pivo je moje – enega si lahko vzameš.«

»Najlepša hvala, bratec! Nikoli pozabila!«

»Zakaj pa ne gledaš televizije doma?« se je čudila Ema.

»Tale tvoja punca postavlja nevljudna vprašanja. A ji boš, prosim, razložil?« je Aida pozvala Jona.

Matka, ati, Jon in Ema so odšli. Aida si je šla po namaz in Jonovo brezalkoholno pivo. Domovinska pravica je bila tu v paketu s prepovedjo pitja alkohola za mladoletne osebe, in mladoletne osebe so jo brezprizivno spoštovale. Zleknila se je na kavč, se pokrila z odejo, prižgala televizijo, poiskala nekaj gledanja vrednega, odprla pivo, zaprla oči in naredila nekaj krepkih požirkov. »Hvala, bratec!« je ponovila in se prepustila nirvani.

o

Izletniki so se pripeljali v gozd in parkirali. »Tu se dobimo čez 2 uri!« je rekel ati.

»… Če se ne izgubimo,« je dodala matka. »Če se izgubimo, se iščemo!«

»Kaj bi bilo, če bi imela midva takrat telefon in navigacijo?« je vprašal ati.

»Dolgčas,« je odvrnila matka. Objeta sta odkorakala.

»Kaj bova pa midva?« je vprašala Ema.

Jon je pokazal v drugo smer. Hodila sta in prišla na prehod čez hitro cesto. Gledala sta, kako avti pod njima divjajo sem in tja. Na drugi strani je bilo malo gozda in kmalu so se začele hiše. Vrnila sta se, Jon pa je na telefonu poiskal zemljevid Stražuna. Našel je nekaj jasi podobnega in šla sta tja. Bila je blatna, zato sta šla naprej in prispela do zapuščenih njiv. Videti in slišati je bilo, kot da sta sama na svetu, zato sta se pričela ljubkovati. Poskusila sta se tudi ljubiti, a skoraj povsem oblečenima ne bi bilo udobno, s spuščenimi hlačami pa bi bilo premrzlo. Da bi se ogrela, sta se lovila in skrivala, nato pa sta crkljajoč in klepetajoč krenila po poti, ki se jima je prva našla pod nogami. Prispela sta do nezapuščene njive. Reliefni zemljevid na telefonu je razkril njune sume, da so na drugi strani hribčki. Odkljukala sta tudi tunel pod hitro cesto, skozi katerega sta jo mahnila proti civilizaciji. »Globel pa naj iščeta onadva,« je Jon zamahnil z roko. Ugotovila sta, da je globel pravzaprav ves Stražun, kajti v civilizacijo sta se morala povzpeti. In ko sta se, sta morala le zaviti okoli vogala in sta prispela v McDonald's.

Matka in ati sta se prepustila občutku, in ta ju je pripeljal naravnost na rob njune globeli. Takoj sta jo prepoznala. Nista pa našla poti navzdol, zato sta se spustila skozi ščavje. Spodaj je bila njuna jasa, skrita pod mladimi drevesi. Med njimi sta se lovila, za starimi pa skrivala. Poskusila sta se tudi ljubiti, a skoraj povsem oblečenima ne bi bilo udobno, s spuščenimi hlačami pa bi bilo premrzlo. Še malo sta se crkljala, nato pa sta jo zložno mahnila proti avtu. Jona in Emo sta pobrala pri McDonald'su in vrnili so se domov.

o

Mia je med branjem naredila premor. Aida je spala, in to zelo trdno, kajti na sporedu je bila TV prodaja, in tip je govoril s tako zoprnim glasom, da bi se še mrtvec zbudil in ga tako ali drugače utišal. Mia je preklopila na klasično glasbo, »Da ne boš postala neumna,« in se vrnila v svojo sobo.

Aide ni zbudila niti vrnitev izletnikov. Uvidevno so zaprli vrata dnevne sobe in napolnili kuhinjo. Lotili so se priprave kosila. Ema se je čudila, ker nihče ni bil glavni in so vsi delali vse. »A vi sploh veste, kaj boste jedli?«

»Kar bo nastalo,« je rekel Jon. »Očitno bomo imeli solato.« Solato je imel čez ati, a sta tako matka kot Jon v skledo dodala, kar se jima je zdelo: matka začimbe in semena, Jon pa je nasekljal rdečo peso.

»A kar surovo?« se je začudila Ema, ko jo je stresel k radiču in zelju.

»Dobro je,« je skomignil Jon. »Če ni, bomo pa vseeno pojedli.«

Ema se je morala vrniti domov – na običajno praznično kosilo. »Ti malo pustimo; boš prišla popoldne poskusit, ali smo dobro skuhali?« jo je vprašal Jon pri vratih.

»Mogoče pa res,« je rekla. »Tale vaš Božič brez Božiča mi je vedno bolj všeč …«