{youtube Yc7qkSqSQfg}

Posnetek: Svitlana Prykhodko

Ponovno poskušamo apelirati na pristojno ministrstvo MDDSZ, da se resno in strokovo loti popravkov Zakona o osebni asistenci, ki sedaj že ogroža sam namen in smotrnost le-tega. Kot resni in dolgoletni izvajalci čutimo dolžnost in zavezo, da opozarjamo ter vztrajamo na odpravi pomanjkljivosti, anomalij in možnosti zlorab – tako vsebinskih kot posledično tudi finančnih. Naša skrb gre predvsem v smeri zaščite uporabnikov; da ti ohranijo svojo neodvisnost, avtonomijo ter aktivnost, za katero smo se toliko let neusmiljeno borili. Pravico do osebne asistence želimo uveljaviti kot človekovo pravico v nasprotju s socialnim trasferjem ali korektivom.

Osebna asistenca (OA) je utemeljena v 19. členu Konvencije o pravicah invalidov; ni nikakršna socialna pravica ali socialni korektiv družinam ali posameznikom! In prav na tem nerazumevanju emancipatoričnih temeljev te pravice sloni zaskrbljenost staršev ter skrbnikov, ki nočejo razumeti, da je treba v korak s časom.

Poglavitna naloga ministrstva je skrb, da se zakon izvaja skladno z njegovim namenom in cilji; da ščiti samostojnost oziroma pravice uporabnikov, katerim je zakon namenjen ter skrbi za ustrezen vsebinski nadzor ter strokovno izvajanje osebne asistence. S poudarkom na preverjanju strokovnosti in kompetentnosti izvajalcev, ki jim podeli tako pomembno nalogo kot je izvajanje OA, ki mora biti usmerjena v zadovoljevanje potreb uporabnika. Osebna asistenca in njeno izvajanje naj bi bila prilagojena specifičnim potrebam uporabnika, ta naj bi bil ključni akter vsega, a zdi se, da je v veliko primerih, vedno bolj izrinjen iz konteksta moči in odločanja. Osebna asistenca niti približno ni skrb ali oskrba! Druga poglavitna napaka je, da se na OA gleda zgolj stroškovno in prav nič vsebinsko, saj je, primerjalno gledano, ura pomoči na domu dražja storitev.

Naloga izvajalskih organizacij je, da z denarjem delamo preudarno in racionalno ter da sredstva porabimo namensko; največji in najdragocenejši vir je človek – osebni asistent. Pretežni del sredstev za izvajanje OA se porabi za stroške dela osebnih asistentov in komaj nekaj malega se za administracijo, za izobraževanje in dvig kakovosti storitve za uporabnika.

Pravzaprav ni bilo nikoli vsebinske razprave, kaj osebna asistenca sploh je (in kaj ni!) oz. razlika med skrbjo in oskrbo ter pomočjo in osebno asistenco, ki omogoča samostojno in neodvisno življenje tudi od svojcev.

Ponovno poudarjamo, da je nemudoma potrebno izenačiti pravice družinskih pomočnikov s pravicami zaposlenih osebnih asistentov ter omejiti število družinskih članov v vlogi osebnih asistentov, saj gre za nezdružljivost funkcij, ki so za uporabnika temeljnega pomena z vidika njegove neodvisnosti in avtonomije. Zaradi boljše transparentnosti porabljanja ur, je potrebno vzpostaviti pregleden sistem evidentiranja prisotnosti na delu oz. urnikov. Poleg vsega zgoraj naštetega, pa je nujna tudi prevetritev  ocenjevalnega orodja in strokovno usposabljanje komisij ter uvedba obdobne ocenitve stanja oz. razmer uporabnika.

Nenazadnje pa bi želeli promovirati delo osebnega asistenta kot stalno in redno zaposlitev – v nasprotju s pekernostjo in pogodbenim delom.