Prazgodovina je zagrnjena v meglo. Bajke o prvih ljudeh jo le še gostijo. Preveč časa je minilo, da bi lahko videli jasno. Znanost nerodno stopiclja skozi obrise …

Kaj pa, če je naša prazgodovina megla? Kaj, če so bajke resnične? Kaj, če so luknje v spominu tam že od vsega začetka? Kaj, če si prizadevamo razjasniti, kar smo si svojčas prizadevali zamegliti? …

Nekoč je bila džungelska opica, ki je živela na drevesih tropske Afrike. Napočilo je sušno obdobje in v severovzhodnem hribovju je iz džungle nastala savana. Opica tam ni več mogla skakati z drevesa na drevo, ampak je morala hoditi po tleh. Trava je bila visoka, zato je hodila po dveh, da je videla, kam gre in kaj se dogaja okoli nje.

Sadje, ki je padlo na tla, ni zgnilo od vlage, ampak je obsijano s soncem zavrelo od vročine. Včasih je zavrelo, ko je še viselo na drevesu ali grmu. Opica je to jedla in bilo ji je všeč. Ponudila je drugi opici in tudi njej je bilo všeč. Potem se je prikazala kača in opici sta se ljubili. In tako sta spregledali, savana pa se je sprevrgla v trnasto stepo, polno nevarnih zveri, strupenih žužkov in čudodelnih koreninic …

Žužki so pikali in opica je imela privide. Sonce je žgalo in opica je imela privide. Manj kosmate opice je manj pikalo. Trnje in žužki se jim niso zatikali v dlake, rane pa je bilo lažje negovati. Bolj lasate opice je manj žgalo. Namesto s soncem so se lahko zadevale s koreninicami.

Stepo je nadomestila puščava, puščavo pa spet stepa, savana in džungla. In spet … Opica je hodila od grma do grma, od koreninice do koreninice, da so iz spodnjih rok nastale noge, ki se niso več mogle oprijeti za vejo, lahko pa so utrgale gobico in si jo nesle k ustom. Takrat so opici zrastla krila in poneslo jo je v vzporedne svetove …

V resnici so opici zrastli možgani. Med potovanjem po vzporednih svetovih so zveri na tem svetu opico z lahkoto zalezle in pojedle. Da je bila kljub zadetosti sposobna zaznavati okolico ter po potrebi zbežati ali se ubraniti napada, je potrebovala možgane, ki so bili sposobni hkrati bloditi in biti prizemljeni. Bolj ko se je opica zadevala, bolj so ji rastli možgani, kajti opice s premajhnimi so ostale na potovanju …

Opica je torej nujno potrebovala večje možgane, zato pa so ji bile v odsotnosti dreves in vej odveč roke. Ker je bila navajena, da nekaj držijo, je bila sitna. Da bi jih zaposlila, je prijemala, prenašala, si tlačila v usta in metala naokoli vse, kar ji je prišlo pod roke. Včasih jo je to poslalo v vzporedni svet začasno, včasih za stalno, včasih pa ji je rešilo življenje. Še naprej je drugim opicam trebila uši. A ker jih je bilo iz dolgih las težko bezati, je izumila glavnik in postala človek.

Medtem je jugozahodna džungelska opica, ki je ni pestilo pomanjkanje dreves, še naprej skakala s krošnje na krošnjo in si trebila uši. Edina nevšečnost, ki se ji je zgodila, je bila reka Kongo, ki je postala neprehodna. Opica na desnem bregu, ki se je raje pretepala kot ljubila, je postala šimpanz. Opica na levem bregu, ki se je raje ljubila kot pretepala, je postala bonobo. In to je vsa omembe vredna zgodovina teh obupno treznih bitij …

Človek – opica, ki se je rada pretepala, ljubila in predvsem omamljala – pa je naselil levi in desni breg Konga in vse naokoli. V iskanju zdravilnih sadežev, pravljičnih gobic in čudežnih koreninic je obredel ves svet. Udomačil je ogenj, ker so nekatera mamila bolje delovala kuhana ali pečena. Ker je povsod rastlo samo nekaj, je izumil trgovino, da je lahko višek krajevnih mamil zamenjeval za mamila od drugod. Svoje strupene blodnje je poimenoval in se o njih pogovarjal, uglasbil jih je in upesnil, narisal, naslikal in uprizoril.

Ko je zasedel vse kotičke sveta ter preizkusil vse sadeže, gobice in koreninice, je vrli mamilek doživel razsvetljenje. Nenadoma se mu je jasno razodelo, da za mamili ne rabi tekati po svetu, ampak si jih lahko posadi okoli brloga. Izumil je kmetijstvo. Ker mu je tako ostalo več časa za čaranje s čarobnimi snovmi, jih je po vedno bolj zapletenih postopkih gostil, redčil, mešal, delal izvlečke in skladiščil za hude čase.

Prvi tovrstni izum je bilo pivo. Namakalni jarki in terilniki žita niso bili namenjeni toliko izdelavi palačink oziroma kruha, ampak predvsem preskrbi s pivom. Palačinke so prišle na vrsto pozneje. Delo je bilo duhamorno, zato je človek vanj vpregel sužnje. Da se ne bi preveč upirali, so dobili svoj delež. Če si je človek poželel vsebine sosedovih vrčev ali sadja iz njegovih sadovnjakov, je omamil četo nasilnežev, da so šli sosede poklat, posilit in oropat, za nagrado pa so se lahko potem po mili volji omamljali z vsem, kar so našli.

Nekaj tisočletij kasneje je po tem ustaljenem postopku evropski človek zasužnjil ameriškega in afriškega, da sta mu v Latinski Ameriki proizvajala neskončne količine sladkorja. Sladkor je osvojil Evropo in svet. Napočil je čas za palačinke z marmelado.

Nekje v tem času je človek-alkimist počasi obupal nad tem, da bi iz odpadkov naredil zlato, s katerim bi si lahko kupil neomejene količine mamil. Raje je začel delati mamila neposredno iz odpadkov. Uspeh je bil hipen in gromozanski, alkimist – opica z največjimi možgani – pa si je lahko s temi mamili kupil neomejene količine zlata, s katerim si je potem kupoval druga mamila.

Kamniti, bakreni, bronasti in železni dobi sledi doba belega zlata. Sladkor in sol, heroin in kokain, tablete za zabavo in tablete zares so zdaj naše prvo in zadnje mleko (v prahu) – naše orodje in orožje, sredstvo in cilj. Naš konec tega in začetek vzporednega sveta?