Kaj če Petru Handkeju Nobelove nagrade niso podelili kljub temu, da je nacist, ampak zato, ker je nacist?

V odboru za podelitev Nobelove nagrade ne sedijo bedaki, ki ne bi imeli pojma, kaj bodo sprožili z imenovanjem Petra za letošnjega nagrajenca. Povsem jasno jim je bilo, kdo in kaj Peter je in glede česa se moti. Zavedali so se tudi, da bodo deležni utemeljenih ugovorov pomembnih in častivrednih javnih osebnosti, ki so jih tudi bili deležni. Prav tako jim ne grozi pomanjkanje vrhunskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki si onkraj vsakega dvoma zaslužijo Nobelovo nagrado za književnost in so spodobne osebnosti, da bi morali poseči po vsakem pismenem barabinu primerne starosti. Kljub temu so se odločili za Petra. Pri tej izbiri torej ne gre za naključje, ampak za sporočilo …

Ko je bil nacizem premagan, nacisti niso bili. Z izjemo peščice, ki so jih zavezniki v povojnih postopkih obsodili na smrt ali pobili brez sodbe (uh, kakšen silen zločin …), so živeli naprej. Več let pred in med vojno so bili vsi vzvodi odločanja v Nemčiji v njihovih rokah. Ko so zavezniki vzpostavljali povojno oblast, so imeli ti nacisti potrebna znanja, izkušnje in vpliv – torej so bili pri zaposlovanju v prednosti pred nenacisti. Zavezniki so se v tistem kaosu hočeš nočeš morali zanesti nanje. Ker so bili častihlepni (sicer ne bi postali nacisti), so se tudi po vojni uspešno vzpenjali po družbeni lestvici in pri tem pomagali drug drugemu. Javno so se pokesali, če je bilo potrebno, njihov način dela in razmišljanja pa se ni kaj dosti spremenil. Pruska vzgoja pač, dvesto let vcepljana v rod za rodom, ki je to ljudstvo pripeljala v nacizem … Pruska vzgoja, tekom 20. stoletja dokončno vsiljena prebivalcem vseh držav sveta – skoraj nespremenjena, le z nepomembnimi krajevnimi različicami …

Mnogi nacisti so pobegnili v druge države. Veliko teh beguncev je pred sitnimi sodnimi postopki in okrasnimi zapornimi kaznimi v domovini rešil Vatikan, ki jim je v novih domovinah tudi pomagal pri vključevanju v družbo. Uspešno so se vključili in s svojim načinom dela prispevali k učinkovitosti tamkajšnjih javnih uprav in podjetij ter pri njihovem povezovanju z miselnimi brati in sestrami v Nemčiji.

ZDA so nacistom z izbranimi znanji in izkušnjami že med vojno na široko odprle vrata v državo, ki jih tudi po vojni niso zaprle. Nacisti so najprej poskrbeli za učinkovitost atomskih bomb, potem pa so se kot radioaktivno sevanje razpredli po inštitutih in univerzah, okužili farmacevtska in informacijska podjetja, se trajno shranili v vojsko, policijo, nadzorne in varnostne službe ter premagali Sovjete v vojni za Luno, če jih že v vojni za Rusijo niso uspeli. Namesto razpolovne imajo podvajalno dobo … Bi bilo združenodržavsko vmešavanje v notranje zadeve drugih držav tako učinkovito, vseprisotno in samoumevno, če svojih vojaških in vohunskih vrst ne bi oplemenitile z nacisti? Ne; verjetno bi se izgubile takoj, ko bi prispele na odprto morje …

Kapitalizem je naposled premagal komunizem, ki se je sesul kot hišica iz kart. Prva karta (pravzaprav stena) je padla v Nemčiji. Kje je bil komunizem najhujši? V (Vzhodni) Nemčiji; Stasi je v odsotnosti Židov naredil Žide iz vseh državljanov, razen najzvestejših pripadnikov stranke – kot v zlatih časih predhodne stranke, ki so ji bili najzvestejši bolj ali manj isti ljudje.

Zakaj so s komunizmom morale propasti tudi stotine mogočnih in dobro delujočih podjetij? Ker so bila v družbeni lasti. Če bi ostala v družbeni lasti, jih kapitalisti ne bi mogli izčrpavati in preprodajati. Ta podjetja bi še naprej delovala v dobro delavcev in kupcev, ne pa izključno v dobro bogatašev. Neoliberalizem je ekonomski nacizem: delodajalci so arijska rasa, delojemalci pa invalidi, Romi, Židje, Slovani in drugi izrodki človeštva.

Posestniki, rentniki, bankirji, lastniki velikih državnih in naddržavnih podjetij in upravljalci velikih skladov, kakršen je Nobelov, so resnični gospodarji sveta, ki imajo na nitkah uradne vladarje. Njim je nacizem všeč. Vedno jim je bil. Za bogataške posle je boljši od demokracije in komunizma. Od vsega začetka so ga podpirali, se zgledovali po njem in poražene naciste po vojni vključevali v svoje delo. Žal jim je bilo, da so izgubili vojno. Na njihovo žalost čas ni bil zrel za ponovitev poskusa. Ljudje, ki so se spominjali grozot, ki so jih počeli nacisti, so morali najprej pomreti ali vsaj dovolj ostareti. Med čakanjem, da se to zgodi, so gospodarji sveta pripravljali razmere za svoje potomce.

Ko je napočil čas, so se širom Evrope in ZDA kar na lepem pojavile velike skupine novih nacistov. Najprej so bile to zgolj horde pretepačev in navijačev. Ko so jih v roke vzeli nacistično usmerjeni pripadniki vojske in policije, pa so nastale opremljene, izvežbane in usklajene vojske. To se ni dogajalo neopaženo: vedele so prave vojske in policije, vedeli so ministri, predsedniki in še kdo. Zakaj se temu razvoju v nobeni državi niso postavili po robu in ga zadušili, preden se je razmahnil? Zakaj se proti novim nacistom ne borijo zdaj, ko brezsramno kažejo svoje barve in zobe? Zakaj jim dovolijo, da ustanavljajo stranke in se vključujejo v vladanje?

Zato, ker je poveljnikom vojske in policije, ministrom, predsednikom in direktorjem nacizem všeč. In zdaj, ko postaja spet sprejemljiv, je treba vesoljnim multi-kulti intelektualcem s socialističnimi zamislimi dati vedeti, da je naše obdobje minilo ­– da je čas, da se začnemo ustrezno obnašati, sicer bomo kmalu deležni znanih posledic. In kdo bi lahko bil primernejši nosilec bakle v novo temo, kot Peter Handke, ki mu v roki plapola Nobelova nagrada za književnost?

Multi-kulti intelektualci še nismo dojeli. V naslednjih letih nas čaka še nekaj takšnih sporočil: španska državljanska vojna v Kataloniji, dokončan genocid nad Palestinci v Izraelu, uzakonitev streljanja beguncev, prepoved splava v tej, oni in tretji državi, vedno blažje kazni za nasilneže (družinske, spolne, v službi, nad skupinami manjvrednih ljudi …), orbanizacija EU, trumpizacija ZDA in morda kakšna vojna med članicami zveze NATO. Ko bomo multi-kulti intelektualci začeli izginjati, ne bo mogel nihče reči, da nismo vedeli, kaj nas čaka.

Pravzaprav lahko le upamo, da bodo podnebne spremembe udarile prej …