Hofer je nagnal Kralje ulice iz(pred) svojih trgovin, in zdaj vesoljna Slovenija zliva gnoj čez njega. Če gostinec nažene klošarja s svojega vrta, so gostje zadovoljni. Če frizer nažene pijanca iz svoje čakalnice, se zdi čakajočim to edino pravilno. Če bi kak narkoman vztrajno postaval pred vašimi domačimi vrati in prosjačil vas in vaše goste za drobiž, bi poklicali policijo. Če naddržavno trgovsko podjetje na lastnem ozemlju nekomu ne dovoli na lastno pest trgovati na črno, je pa baraba podjetje, ne fušar, ki brezplačno izkorišča njegove dobrobiti.

Podjetje je kupilo ali najelo zemljišče, zgradilo trgovsko središče in ga vzdržuje. Zanj plačuje račune, davek na nepremičnino in davke od dejavnosti. Tudi delavcem plačuje in od tega odvaja prispevke. Kralji ulice ne počno nič od tega. Grejejo se s toploto, ki jo plačuje podjetje, in si brišejo rit s papirjem, ki ga je nabavilo podjetje. Niti pogodbe ne podpišejo, ki bi jim odmerila čas, prostor in dovoljene dejavnosti. Še računov ne izdajajo. Samo pridejo in služijo.

Mnoga trgovska središča svoje prodajne prostore oddajajo drugim prodajalcem. Poleg tega oddajajo prostor na hodniku obrtnikom, kmetom, malim trgovcem in izvajalcem storitev. A je pošteno do njih, ki izdajajo račune ter plačujejo davke in prispevke ter so drago plačali, da so pod streho in sredi množice nakupovalcev, da nekdo nekaj metrov stran prodaja svoje izdelke in si večino denarja vtakne v žep, ne da bi za to komurkoli polagal račune?

Ni pošteno. Prav tako ni pošteno, da klošarji sploh so. In prav tako ni pošteno, da je vsak večinski lastnik katerekoli naddržavne trgovske verige bogatejši, kot vsi klošarji sveta skupaj.

Hofer je grozna trgovina. Notri se počutim kot zombi, obdan z zombiji, ki brez misli tavamo med policami in nekaj iščemo, pa nam ne pride do zavesti kaj, zato pač nekaj vzamemo. Njegovi prostori ubijajo veselje in voljo do življenja. Ljudje so tihi. Otroci so mirni. In nikjer ni zaposlenih, da bi jih lahko kaj vprašal. Le v vrsti blagajn sta en ali dva robota v podobi ljudi, ki izgovarjata vedno enake naučene stavke …

Vodje naddržavnih trgovskih verig grozljivo izkoriščajo delavce: poniževalen odnos, pogodbe za določen čas, nizke plače, odtegljaji za to in ono, nadure, neurejen delovni čas, odmerjen čas za stranišče, … Delavcem prepovedujejo biti živa in čuteča bitja …

Poleg tega vodje naddržavnih trgovskih verig pritiskajo tudi na dobavitelje. Za zaslužek, ki ga z vsemi temi pritiski izžamejo iz ljudi, se izogibajo plačevanju davkov. Denar po zapletenih postopkih pretvarjajo v nekaj, na kar ni treba plačati davkov, ali ga odvajajo v davčne oaze. Da bi jim bilo to še naprej dovoljeno početi, pritiskajo na ljudi v vladah in jih podkupujejo. Zakonodaje so vedno bolj pisane na kožo njim in vedno manj delavcem. Vsaka neplačana nadura, katere plačilo delavec pusti v rokah svojih šefov, ga za korak približa možnosti, da postane brezdomec in se bo moral preživljati s prodajo Kraljev ulic …

Vse to vemo. A nič od tega ni vzbudilo takšnega ogorčenja nad naddržavnimi trgovskimi verigami, kot to, da je ena od njih prepovedala klošarjenje na lastnem ozemlju. Če bi ljudje tako besneli glede vsega, glede česar je vredno in nujno besneti – glede poniževalnega odnosa, pogodb za določen čas, nizkih plač, odtegljajev za to in ono, nadur, neurejenega delovnega časa, odmerjenega časa za stranišče, … pa glede nižanja nabavnih cen, izogibanja plačevanju davkov, pritiskov na oblastnike, vplivanja na zakonodajo … pa glede revščine in brezdomstva – bi to imelo učinek. Tako pa smo za vse te hoferje le Šifrerjevi Majhni psi. Fer …