Kakšne filme gledamo danes in kakšne smo gledali včasih? Ko sem bil dijak, nam je čeljust izpahnil skoraj vsak film Ljubljanskega filmskega festivala, ki je prišel v Maribor. To je bilo življenje, to je bila domišljija v vseh barvah in tonih! … Ti filmi so mi odgrinjali svet in v meni budili željo videti, kaj je drugje. Zaradi njih sem sanjal svetove in dogodivščine, ki jih sicer ne bi. Zaradi njih sem drugače mislil, torej verjetno tudi drugače ravnal, kot če jih ne bi videl.

To je bil res izbor. Med študijem sem si filme Ljubljanskega filmskega festivala ogledoval v Ljubljani in se pri tem nekajkrat grdo opekel. A ko sem se vrnil v Maribor, so mi takšni filmi sledili. Vsako leto jih je bilo v izboru več, izpahovalcev čeljusti pa manj. Lahko sem bil zadovoljen, če je bil film vreden sprehoda do kina in nazaj … Postal sem pazljiv; vsako leto sem prebral vsebine in si ogledal napovednike. Napravil sem si izbor izbora, pa mi je bilo kljub temu kdaj žal, da sem šel v kino. Letos me je že ob vsebinah in napovednikih minilo …

Dve leti nazaj sem ugotovil, da neholivudski »filmarji snemajo filme, ki se predvajajo skoraj izključno na festivalih, če tam uspejo, pa tudi v državah izvora. Že desetletja so odrezani od navadnega – nefestivalskega – kinoobčinstva. Njihova sporočilnost je uglašena na pričakovanja festivalskih komisij, kakovost pa je iz leta v leto slabša.«

In kakšna so pričakovanja festivalskih komisij? Prvo je, da imajo filmi sporočilo. Družinski filmi imajo sporočilo o pomembnosti družine, prijateljski o pomembnosti prijateljstva, ljubezenski o minljivosti ljubezni, starčevski o minljivosti življenja, vojni o pogubnosti vojne, družbeni pa o pogubnosti kapitalizma. Da se razumemo: sporočilo poveš ali napišeš na list papirja, in to je to. Več sporočil lahko objaviš v knjigi. Če posnameš film samo zato, da bi nekaj sporočil, si pa zelo plitek človek. In če daš nekomu, ki je to naredil, nagrado, si prav tako plitek …

Drugo pričakovanje festivalskih komisij je 'umetniškost'. Za ustvarjalce in komisije – za katere smo ugotovili, da so plitki – to pomeni: da so filmi likovno čimbolj sanjski in barviti ali mračni in polni grdega; da so liki plitki (sporočila) in nedosledni; ter da so zgodbe raztrgane, kot da je bil montažer ves čas na gobicah …

Tretje pričakovanje festivalskih komisij pa so postale resnične zgodbe. Če izbereš osebo, ki jo nekateri častijo, drugi pa jo imajo za zločinca, ter prikažeš oba njena obraza, si zmagal. Če izbereš prav tako sporen zgodovinski dogodek in ga prikažeš vsaj pol tako celovito in dvakrat bolj barvito kot dokumentarec, si tudi zmagal. Več plati istega kovanca – to je globina, ki osvaja nagrade …

Obsedenost z resničnimi zgodbami je okužila tudi Holivud. Holivud je znan po tem, da prezira naravne zakone. Kot večina Združenodržavčanov tudi Holivudčani nimajo pojma o zgodovini in zemljepisu, niti ga nočejo imeti. Njihove priredbe romanov, pravljic in bajk so tako 'svobodne', da sploh niso več priredbe, ampak imajo le enak naslov. Ko Holivud napove, da bo predstavil resnično zgodbo, je enako verodostojen kot Trump, ki napove, da bo povedal resnico …

Žal je stvar enaka, ko se človek zapodi med knjige. Če greš v knjigarno ali na knjižni sejem, od vsepovsod vate butajo naslovi, ki pričajo, da te med platnicami čaka sporočilo, kič, brodenje po blatu ali življenjepis – pogosto več tega hkrati. Resnične zgodbe pritegnejo bralce, ki se niso sposobni soočiti s pravim leposlovjem – bralce, pokvarjene s članki in priročniki za osebnostno rast. Knjige naj bi bile bolj verodostojne od filmov, ker so imeli ljudje, o katerih so, več besede pri nastajanju; nekateri so jih celo sami napisali. A kdo o sebi napiše resnico? …

Ne, največ sebe, največ resnice lahko daš v zgodbo, ki ni omejena s pričakovanji – ne tvojimi ne od drugih. Sporočila ne smejo biti načrtna kot oglasne table, ampak spontana in skrita v travi, da jih gledalec ali bralec najde prvič, drugič ali sploh ne – da celo ustvarjalci ne vedo za vsakega, kje je skrito ali da sploh je. Podobe, zvoki, vonji in okusi morajo vznikniti iz zgodbe, ne pa da obstreljevanje čutov ali dolgovezni opisi nadomeščajo dogajanje. Resnica je izmuzljiva: če jo skušamo ukleniti, izpuhti. Edini način, da pridemo do nje, je, da jo udomačimo – kot Mali princ lisico …

Ne izumirajo samo čebele in koralni grebeni. Tudi umetnost izumira …

Plastike ne jedo samo galebi in kiti. Tudi umetnost je je polna …

Ne blede se samo veščam ob luči in psom ob petardah. Tudi umetnost je zbledela …