Bil je lepotec – točno tak, o kakršnem je sanjal od malega. Črn BMW sedan z zatemnjenimi okni, letnik 1997, 420.000 prevoženih kilometrov. Takšnega je imel njegov stric, dokler ni doživel totalke in jo čudežno preživel z nekaj praskami. Avto ga je takrat rešil.

V resnici je bila to kripa. Prejšnji lastnik je za avto očitno lepo skrbel: hitro je vžgal in lepo vozil, ampak vse je bilo dotrajano. »450 €, pa je tvoj,« mu je rekel znanec, ki je stare avte preprodajal, razstavljal za rezervne dele in iz njih sestavljal nove. »Sicer ga bom dal narazen, da vidim, če je v njem še kaj vrednega.« Nazadnje sta se dogovorila za 370 €: »… ker si ti in ker se mi zdaj ne bo treba zajebavati z njim.«

Marko je lepotca pripeljal domov. Z bratom sta ga temeljito pregledala in popravila nekaj malenkosti. Potem sta peljala obe družini en krog. Ko je bilo v avtu več ljudi, je motor renčal kot pes, ampak je gladko tekel.

Marko je bil že nekaj mesecev brez avta. Prejšnji mu je odpovedal in se ga ni splačalo popraviti. Nekaj dni se je v službo vozil z busom, potem pa je nehal hoditi. Šef mu je bil dolžen pol plače za zadnje štiri mesece in zdaj je hotel, da dela nadure, ki pa jih tako ali tako ni nikoli plačal. Obljubil mu je 400 € na roko naslednji dan. Naslednji dan mu jih je naštel 300. Marko jih je dal v žep, se obrnil in odšel. Šef ga je zmerjal in mu grozil, a imel je dovolj.

Šel je na zavod in izvedel, da ne bo dobil nadomestila za brezposelnost, ker je sam prekinil pogodbo. Na zavarovanju so mu povedali, da mu šef vse leto, kar je delal zanj, ni plačeval prispevkov. So mu pa vsaj na sociali odobrili podporo.

Vrnil se je k fušanju, kot vedno, kadar je imel dovolj delodajalcev ali so imeli delodajalci dovolj njega. S prijateljem, ki je imel kombi, sta praznila stare hiše in stanovanja. Robo sta očistila, popravila in prodala.

Z ženo sta ugotovila, da s podporo in fušanjem zasluži več, kot je dobil v službi. Sicer je bilo še vedno manj, kot bi v službi moral dobiti, a bilo je dovolj za položnice, hrano in dolgove iz časa službe. Kar mu je šef skozi preteklo leto nakazal ali dal na roko, namreč ni bilo dovolj. Vmes je žena staknila pljučnico in nekaj tednov ni mogla početi ničesar. Marko si je izposodil denar, da so prišli skozi tisti mesec, in zdaj ga je lahko vrnil. Ko je poplačal dolgove, mu je ostalo celo za kakšen priboljšek tu in tam.

Nato pa je prijatelja zadela kap. Njegova družina je prodala kombi, a Marko ni imel niti približno dovolj denarja, da bi ga kupil. Imel pa ga je dovolj za navaden avto. Ko se je šel pozanimati, ga je zagledal. Za 400 €, kolikor je imel na voljo, bi lahko dobil kaj mlajšega z manj prevoženimi kilometri, ampak … Črni lepotec je čakal nanj.

Brat mu je posodil prikolico in lahko je nadaljeval z delom. Najel je prijateljevo klet in orodje, njegov sin pa mu je po šoli pomagal in tudi zaslužil. Tako je celo pomagal njegovi družini.

BMW je opravičil svojo slavo. Vanj je šlo dosti stvari in ni ga pustil na cedilu. Marko je skrbel zanj, kakor je najbolje vedel in znal. Vedno je bil čist. Opazil je, da ga stranke jemljejo bolj resno kot prej, ko sta s prijateljem prihajala s sklumpanim kombijem. Tudi s prikolice je odstranil rjo in jo prebarval. Ko so se peljali na Karitas po obleke, mu je žena našla nekaj lepih oblek za sklepanje poslov. Delovno obleko pa si je šel kupit, da ni več nabiral prahu in umazanije na starih trenirkah. To je bil priboljšek, ki je hitro povrnil vložek.

Napočil je konec počitnic. Mlajša hči je šla v prvi razred, starejša pa v četrtega. Nekaj potrebščin so jima obljubili v šoli. Zvezke so dobili na Karitasu. Žena je dobila nekaj knjig in priročnikov od otrok sosedov in sorodnikov, ki jih niso več potrebovali. Mlajši so kupili torbo in peresnico, obema pa copate in čevlje.

V šolo sta ju z ženo pospremila peš, kajti bila je blizu. Marko se je nato vrnil v prijateljevo klet. Utrdil, zbrusil in polakiral je lepo starinsko omarico, prijateljev sin pa je popoldne očistil čajni servis. Če bo šlo vse po načrtih, bosta lahko oktobra začel dajati na stran za dober rabljen kombi.

Naslednjega dne pa je deževalo. Marko je hčeri naložil v avto in ju skrbno pripel. Avtosedežev ni imel; ko mu je crknil prejšnji avto, jih je prodal. Pred šolo so se poslovili. Hčeri sta stekli v avlo, Marko pa je šel po prijatelja in ga peljal v zdravilišče.

»Poglej ga!« je rekla razredničarka starejše hčere sodelavki, ko sta gledali skozi okno zbornice. »Oba z ženo sta na socialni podpori, hčeri imata brezplačno malico in kosilo, pa glej, kakšen avto ima!« »Kaj je to: mercedes?« je vprašala druga. »Zaradi takšnih pa gre naša država k vragu.«