Vtisi po ogledu razstave Stojan Kerbler – retrospektiva v Umetnostni galeriji Maribor, 2. 11. 2019.

Če danes Facebook, televizija ali kakšna revija postreže s podobami gvinejskega ali perujskega podeželja, si najbrž kdo misli: »Kakšni zaostali ljudje! Zakaj se ne premaknejo v 21. stoletje?« A prav takšni zaostali ljudje smo bili do pred kratkim tudi Slovenci.

Fotografija ne laže. Fotografije Stojana Kerblerja govorijo o času, ki se nam danes zdi svetlobna leta daleč. A jaz sem se vanj rodil, marsikdo živeči pa je v njem preživel večino svojega življenja …

Bosi šolarji leta 1966 … Bosa ženica gre po cesti leta 1972 … Izpiti obrazi … Zapiti obrazi … Resni obrazi … Otroci brez žara v očeh … Odrasli brez česarkoli v očeh … Zakmašne obleke, ki jim na črnobelih fotografijah vidiš starost … Ozke blatne ceste, polne lukenj in luž … Hiše, ki jih je nekoč zdavnaj nekdo zgradil, a nihče nikoli obnovil … Pohištvo in orodje iz časa nastanka hiš … Dvorišča, polna lesa v vseh mogočih pojavnih oblikah … Bo že prišel prav – če ne drugače, kot kurivo … Plastika. Kaj je to? … Nič smeti, ker se vse porabi … Tema, mraz in vlaga …

Fotografije so lepe, ampak na njih ni nič lepega. Ljudje na njih niso sprijaznjeni s svojim življenjem. Sprijazniš se lahko samo, če poznaš druge možnosti in skleneš, da jih ne boš udejanil, ampak boš ostal pri tej, ki jo imaš. A ti ljudje drugačnega življenja ne poznajo; za primerjavo nimajo ničesar, kar bi lahko odpisali in raje zavestno gojili izročilo. Izročilo je edina stvarnost, ki obstaja.

Ko vidiš Stojanove fotografije Ptuja, ti je jasno, zakaj. Tudi najstarejše mesto na svetu izgleda, kot da so ga stari Rimljani zgradili, potem pa so ljudje v njem samo živeli in ga ni nihče popravljal. Roko na srce – z izjemo dveh, treh ulic tudi danes ne izgleda kaj dosti bolje …

Zato pa danes izgledajo bolje Haloze. Ceste so utrjene, hiše prenovljene, okolica urejena … Kaj se je zgodilo? Ljudje delajo na poljih in v vinogradih kot nekoč. Hodijo na delo kot nekoč; takrat so delali v tovarnah, danes delajo v storitvah. Zaslužijo malo kot nekoč … Res: kaj se je zgodilo?

Zgodila se jim je druga možnost. Vmes so jim televizija, časopisi revije, računalniki in pametni telefoni prinesli slike sveta. Otroci so se šli šolat in potovat. Odrasli so šli s trebuhom za kruhom v tujino. Nekateri so se vrnili domov z zamislimi, kako s tem, kar nudita zemlja in denarnica, spremeniti izročilo. Nedvomno je bilo težko; a ko je nastalo dovolj premikov v glavah, so se premaknile tudi roke – nič bolj in nič manj pridno kot prej, le drugače … Tako je nastal Muzikafe in tako se je Dejan Zavec namesto v zgodovino dvorišča pred najbližjo gostilno vpisal v zgodovino sveta …

Za žar v očeh potrebuješ zavedanje, da ti ni treba biti suženj usode, in upanje, da boš nekoč njen gospodar.

Hvala, Stojan! Z ljubeznijo si ujel drobce časa, ljudi in prostore, ki so tudi zaradi tvoje ljubezni danes drugačni …