● ZAKAJ JE JEZUS ODŠEL V NEBESA? Res je čudno, da se doslej nihče ni nič vprašal, čemu je Jezus sploh odšel nazaj v nebesa? Bil je rojen zato, da pride kot Odrešenik na Zemljo, da nas odreši, da nam pokaže pot v nebo, da dela čudeže, ozdravlja ljudi, pokaže, kako naj človek živi, da bo prišel v nebesa in vse podobno, kar lahko razberemo iz evangelijev, a po kratkem življenju in turobni mučeniški smrti, odide nazaj v nebo, namesto da bi ostal z ljudmi in jim pomagal. Tako ozdravljati kot je to delal on, ne zna od ljudi nihče. Že, že, da nam govorijo, kako da so v preteklosti nekateri »svetniki« to počeli, a to so več ali manj pravljice: kdo pa ve za delo in dejanja nekaternikov toliko let nazaj, ko se je to dogajalo? O tem nam lahko pripovedujejo le kot razni fakini.  Zakaj vse to? Rodil se je kot novorojenček v slamnati bajti ali hlevu in nas po tri in tridesetih letih zapustil in odšel v nebesa. Čudno. Zakaj ni bil ostal med ljudmi in delal čudeže med nami še naprej, saj jih človek ne more?

Odgovor na to je zelo lahek, čeprav ga teologi skrivajo in ga zavijajo v neumnosti. Študirajo (beri si izmišljajo) odgovore, ki jim pravijo celo, da so strokovni in celo teološki, v kar mora vernik verovati, dejansko so pa bolj podobni alkemiji, ki je prej podobna navodilom za čehljanje ušes kot pa resnici. Človek je v bistvu hudoben in na žalost je hudobna tudi njegova verska dejavnost že od najstarejših judovskih poročil naprej.

Že če pogledamo v starozavezno ali jebusejsko biblijo, vidimo, da je bilo Bogu žal, da je ustvaril zemljo. In ne glede na to, da so ga zavajali, češ, zakaj bi uničil človeka, živa bitja in zemljo, ko je vendar »veliko« pravičnih na zemlji, Bog tega ni storil. Tudi zato ne, ker je bilo pravičnih že takrat silno malo. Toda kot je zapisano, je Bog vseeno zapustil Zemljo. In zakaj?

Zaradi človekove hudobije![1] Četudi je bilo nekaj pravičnih takrat na zemlji, je človek v bistvu v večini ostal hudoben.[2] Vendar tu ne gre zgolj za navajanje starih Grkov, da svet vodijo slabi in preprečujejo dobrim, da bi vodili svet,[3] ker bi ga vodili povsem drugače, ampak nam tudi jebusejska biblija stare zaveze, ki je zgolj navajanje le slabih judovskih dejanj (Judita na primer, ki je hinavsko umorila Holoferna, knjige kraljev, kjer gre za golo vojskovanje, da ne govorimo o raznih starozaveznih knjigah, kjer gre v bistvu samo za klanje in to celo z vednostjo boga),[4] izhaja, da so svet že takrat vodili zgolj slabi ljudje, ki so ljudi vodili v vojne, celo z božjo pomočjo kot so o tem pisali celo v imenu boga. Če ne bi bilo na svetu dobrih ljudi, bi bila situacija še slabša, kajti prav zaradi dobrih ljudi, imamo veliko dobrega na svetu, sicer bi pa živeli kot v kakšnem koncentracijskem taborišču…[5] Dobrih ljudi pa se hudobneži bojijo, a kaj ko imajo v svojih rokah orožje in denar, s katerimi izsiljujejo dobre ljudi v vseh časih in na vsej zemlji in jih nečloveško tlačijo.

A vrnimo se nazaj k Jezusu: zakaj je odšel  nazaj v nebesa, če pa se je rodil zato, da nas odreši, nas zdravi in kaže pot prave ljubezni?

Bom kar direktno rekel, da je odšel zato, ker je človek hudoben, da bi mu še enkrat v živo pokazal, kako je človek hudoben. Kljub temu, da so ga nečloveško mučili, trpinčili, križali in ni bilo nikogar, ki bi bil z njim in bi se bil zanj postavil, je pokazal s tem, ko je odšel v nebesa, da je človek še vedno hudoben. In tudi to, da še ne pride »sodit žive in mrtve«, kakor govorijo, kaže ne to, da se k hudobnim ne vrne.

Če pogledate ves njegov trud, vse od recimo dvanajstega leta naprej, še bolj pa po tridesetem letu, ko je ne le učencem (ha, tem še posebej), ampak ljudem pripovedoval, kaj morajo storiti, da pridejo v nebesa, kako jih je zdravil, obujal od mrtvih in tako dalje, pa se jih ni nič kaj dobrega (o)prijelo. Še več, ko je šel trpet (a le zakaj?, zaradi kakšnega odrešenja prav gotovo ne!), so ga vsi zapustili. Celo njegovi učenci s prvim papežem na čelu, ki ga je celo zatajil! Grozno in žalostno. Eden je prišel z mečem tja, da je nekemu Malhu odsekal uho(!), in to je bil prvi papež in cerkveni poglavar Peter, ki je potem, kljub temu, da je imel meč, Jezusa zatajil in tudi on se ni zavzel zanj. Vsi ostali učenci so pa ali zaspali, ali pa se skrili in zbežali proč od tako imenovanega Odrešenika. Tudi nikogar izmed ljudstva ni bilo, da bi stopil v bran Jezusu. Nihče od tistih, ki jih je Jezus obudil od mrtvih ali ozdravil bolezni. Nihče. Vse je zbežalo in ga pustilo Kajfeževim mesarjem. Res, kako grozna drža judovskega ljudstva!

Nihče ni šel za enega svojega Odrešenika in se ni zanj vzpostavil v bran. Niti prvi papež ne. Za Jezusa. Za Odrešenika, kakor mu sedaj že skoraj 2000 let pravijo. Res lopovsko.[6]

In je po vstajenju odšel nazaj v nebo. Nekatera poročila, ki govorijo o tem, kako je Jezus odšel v nebesa, tudi kažejo bolj na to, da so se ga celo njegovi učenci hoteli rešiti. Zdi se nam, da so se ga hoteli rešiti, da ne bi bil več med njimi. Luka je napisal, da so bili veseli, ko je odšel od njih (Lk 24, 52-53). Ali je to zaradi prestrašenosti, ki so jo Judje zganjali že nad Jezusom, ker so ga umorili in so tedaj vsi takratni »apostoli« zbežali, se poskrili in ničesar naredili za svojega odrešenika, ali pa je trpljenje tako zlohotno vplivali na nje, ne vemo zagotovo.

Ko jih je po smrti obiskoval, so bili vedno nekje v neki sobi zbrani, kakor da si niso upali biti svobodno v mestu ali pa kje po vaseh, kakor je nekdaj Jezus hodil. Vsi skriti in odmaknjeni. V tem se vidi, da so se silno bali Kajfe in Judov.

A zato tudi poročilo o Jezusovem odhodu v nebo kaže na to, da niso bili žalostni, ker je odšel, ampak veseli. »Nato so se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem« (Lk  24, 52-53). Seveda o tem veselju drugi evangelisti ne poročajo in tudi v Apostolskih delih je napisano zgolj to, da so se vrnili v »zgornje prostore hiše, kjer so se zadrževali«. Le Marko malo bolj določno in zgovorno pove, kaj se je bilo zgodilo po odhodu v Jezusa v nebesa: »Oni pa so šli in povsod pridigali. Gospod pa je z njimi deloval in potrjeval njihovo besedo z znamenji, ki so jih spremljala« (Mr 16, 20).

Tako jasno vidimo, da so bili učenci skriti in še vedno pod vtisom Jezusovega trpljenja in smrti, kjer mu ni nihče pomagal. Seveda vemo, da se je tako imenovano krščanstvo s težavo širilo in so bili takrat prepuščeni preganjanju in lastni smrti, a v tem odlomku govorim zgolj o apostolih in ljudeh v času Jezusovega trpljenja, ko Jezusu ni nihče pomagal, ampak so ga izdajali, zatajili in se poskrili…♦

● Tamle na neki katoliški televiziji sem poslušal in gledal nekaj o sedmih naglavnih grehih. No, govor je bil le o enem, o požrešnosti. Pa sem tako pomislil na Jezusa, kako je pa on bil o »naglavnih« grehih govoril.

Če pogledamo v evangelije, gre pri Marku zgolj za sedem omadeževanj za človeka, pri Mateju pa je navedenih še več omadeževanj, ne sedem, kot jih ponuja cerkev, ampak trinajst. A Jezus ni nikjer govoril o smrtnih grehih! To tudi niso naglavni ali smrtni grehi, kakor so jih opredelili papeži in teologi, ampak Jezus govori, da gre za omadeževanja, kar omadežuje človeka. Tako Jezus, ki se mi zdi, da je nekoliko nad papeži in teologi, saj ne govori o grehih, še najmanj o smrtnih, ampak o omadeževanjih. A to ne spada med smrtne grehe, kakor jih opredeljujejo papež in teologi oziroma Rkc.

Če pogledamo, kaj imamo o teh grehih napisanega na spletu (in verjetno tudi v katoliškem katekizmu), vidimo marsikaj. Že v Wikipediji[7][8] so navedeni in govorijo o saligii – superbii (napuh), avaritii (pohlep), luxurii (pohota: nečistost, strast, poželenje), iri (jeza), guli (požrešnost), invidii (zavist) in acedii (lenoba). Te grehe je v 6. stoletju določil papež Gregor Veliki. Kakor je zapisano v Wikipediji, je sedem smrtnih grehov je ljudsko in zatorej nepravilno poimenovanje; pravilen teološki pojem je sedem glavnih grehov. No, naj gre za smrtne ali glavne grehe, je govor o grehih in ne o omadeževanjih človeka, kakor je govoril Jezus!

Na spletni strani neke Aleteije[9] pa piše, da naj bi bil grški menih in teolog Evagrij Pontski v četrtem stoletju seznam osmih slabosti, ki vodijo v zlo in na podlagi tega bi naj bil papež Gregor Veliki napravil sedem grehov. A pri tem Aleteia navaja skoraj povsem druge grehe kot papež (tri si je preprosto izmislila, s tem, da je navedena nevoščljivost iz Matejevega evangelija). A neka Anamarija Jere na spletni strani Aleteia pravi, da jeza ni greh, ampak čustvo, saj se je tudi Jezus jezil! In za nečistost pravi, da pri nečistosti ne gre za spolnost in spolni užitek, ker da greh nastane ob vključitvi naslade. »To neurejeno življenje se začne takoj, ko se spolnost odvrne od svojega namena – podaritve – in postane polastitev«, pravi. In da to piše v katekizmu.[10] Res zanimivo, a važno je, da gre za slabosti, ne za grehe…    

Ne glede na človeške misli in zmote, ki so jih v zgodovini počenjali in jih še dandanes počenjajo, se moramo obrniti na evangelij in iz evangelija kot prvega vira izhajati, čeprav tudi evangeliji niso ni več tisto ta pravo, saj so jih čistilci očistili (Hieronim na primer) in dandanes ne vemo zagotovo, kaj je Jezus dejansko govoril in oznanjeval. Kljub temu se pač moramo na žalost obrniti na to, kar nam je dandanes v besedilih evangelijev, ki so jih očistili in v prevodih spremenili, pač ostalo.

V Markovem evangeliju je pisano o tem, da je Jezus govoril o omadeževanju človeka, ne o grehih. »Kar pride iz človeka«, je nadaljeval, »to ga omadežuje«. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, pohlep, hudobija, zvijača, objestnost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka« (Mr 7, 20-23). In vseh teh omadeževanj je trinajst in imajo res zelo malo skupnega z grehi, ki jih navajajo teologi in katere je navajal Jezus.

A tudi v Matejevem evangeliju piše, da je Jezus govoril o tem, kar omadežuje človeka, a tu navede le sedem omadeževanj: hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine (Mt 15, 19-20). A tudi pri naštevanju omadeževanj za človeka v Matejevem evangeliju težko razberemo, kar naj bi si bil zamislil papež o glavnih grehih (napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba), ki na žalost nimajo prav nič skupnega s tem, kar je Jezus navajal v Matejevem evangeliju, v Markovem pa zgolj napuh in pohlep. Vse ostalo pa je teološko izmišljeno.

Že primerjava med navajanji tega, kar človeka omadežuje pri Marku in Mateju kaže na to, da Marko sicer navaja omadeževanja v šestih točkah enako kot pri Mateju (dodana so zgolj kriva pričevanja, o katerih Jezus ne govori v Matejevem evangeliju), a obojna evangeljska sporočila o omadeževanju pa so povsem nasprotna teološkemu, kakor nam jih prikazujejo v katekizmu ali razlagajo (vprašanje koliko!) pri verouku. Že to, da Matej navaja drugače kot Marko, je čudno, še bolj pa to, da si je papež izmislil povsem »nove« grehe, ki nimajo nobene podlage v Jezusovem oznanilu.

A ne gre samo za to, kako so si besedila povsem različna, kot vse kaže, si je Rimokatoliška cerkev povsem izmislila »smrtne grehe«, saj o pohoti, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi Jezus sploh ni govoril, pomembno je to, da je teologija in nauk Rkc skoraj diametralno nasproten Jezusovemu. In tu v Sloveniji vsaj ne poznam nobenega teologa ali kateheta, ki bi učil tako kot je bil Jezus oznanjal.

Tukaj navajam človekova omadeževanja kot jih je oznanjal Jezus in smrtne ali glavne grehe, kih jih je uzakonila cerkev:

Sedaj lahko sami primerjate med seboj, kako so ti »grehi« kot jih imenujejo katoliški teologi in omadeževanja človeka, kakor je to poimenoval Jezus, v razpredelnici iz Matejevega in Markovega evangelija in kako to poimenujejo in zminimalizirajo in povsem drugače poimenujejo teologi oziroma Rkc.

A pri vsem tem nastaja vprašanje: komu verjeti? Ali naj človek verjame papežu in teologom ali Jezusu!! Pa ne samo to, vprašanje je, zakaj so papeži in teologi slabši od svojega ustanovitelja…?♦

● Velika rakova rana v Sloveniji je dandanes raba slovenščine in njena pisava, tako v pogovoru kot v javnih sporočilih. Se zdi, da je že skoraj vse v angleščini (poglejte majice odbojkarjev: imajo prav nerazumljive angleške napise), da ne govorimo o naših televizijskih postajah, kot so rtv Ljubljana, pop tv, kanal A (tam še slovensko nepravilno pišejo svoje oddaje »pazi kamera«, namsto pozor kamera) in druge. Zdi se mi, da tv Celje in Maribor nista tako neslovensko nastrojeni kot so popovci na vseh televizijah v Ljubljani.

Žalostno je to, da ni več spoštovanja materinščine ali slovenščine kot jezika. Še v cerkvi ni več Čedermacov! Ne le, da se celo v javnosti kažejo anomalije (na Ravnah in Prevaljah je na primer na prometnih znakih že dalj časa in kljub opozorilom na občino, naj vendar to spremenijo, napisano, da je dovoljeno parkirati »max.« toliko časa. Enako na Prevaljah, a tam še vedno kazi napis pred gasilskim domom, da je »jeklenka explodirala«, in tako dalje) in to kljub temu, da imamo osnovno, srednje in visoko šolstvo. In pri vseh teh jezikovnih izničenjih, napakah in napisih, ni nikomur niti malo nerodno, da ima srednjo ali visoko šolo. Kaj me pa briga… 

Dejansko ni  nikjer več videti skrbi za slovenščino, za jezik, ki mu pravimo materni. Se zdi, da je to ne le deveta in še slabša skrb, ampak nikogar več ne briga: ne učiteljev in profesorjev, ne županov ali politikov, ne dijakov, ne duhovnikov… nikogar! Zares žalostno, kako propadamo, kljub vsem učiteljem in profesorjem in dušebrižnikom, če samo te omenim...♦

● Gledam neke posnetke oseb s tistimi čepicami na glavi: ti so podobni želodu, ki so odpadli s hrasta. In ležijo na tleh, da jih pohrustajo prašičja usta! Naša slovenska pesmica pravi: »Nima fantek kapice, kapica ima fantička, prihrumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička«. Tako so jim podobni. So kot fantički, ki sicer zbirajo denar, svetne privilegije, prva mesta, a jih vzame sapica. A niso ti, ki to posvetnost zbirajo, bolj podobni minljivosti in soju tistega, kar nam pravijo: spomni se človek, da si prah in da se v prah  povrneš? To nam kar naprej recitirajo in naprej mečejo, da smo prah, a se zdi, da za njih ne velja.  

Če pa gledamo dejansko in prav: človek v začetku ni prah, kot pravijo židovska ali judovska bedasta sporočila in jih za njimi ponavljajo katoliki, ampak je v začetku vsak človek seme in jajčece, vsaj na začetku, kar nima nobene zveze s prahom!! Je jajčece prah? Je semenski izliv prah? No, tudi ko človek zatisne oči, še ni prah. In tudi vse življenje ne. O čem torej govorite pismouki? In komu pačite sporočilo?

In to naj bi bila celo podoba neke sodobne cerkve! ♦