Četrtek, 10. 10. ob 17. uri: cvetober slovenskih domoljubov na kupu … Oh, ko bi se le lahko rešili te Slovenije! …

Kakšne grde misli! Za multi-kulti-ljuba se pa res ne spodobi sanjariti o izginevanju ljudi! A bodimo iskreni; tudi multikulturalisti smo krvavi pod kožo. Ravno tako srčno, kot si domoljubi želijo svet brez nas, si mi želimo svet brez njih. Razlika je le v tem, da bi oni nas z veseljem pospravili sami, če se ne bi bali kazni, mi pa bi tudi v primeru dovoljenja raje videli, da njih ’izgine’ nekdo drug …

… Na primer kraški udor, ki bi nastal zaradi izčrpavanja podzemnih voda, in bi tistega dne ob 18h na vsem lepem posrkal Prešernov trg, Tromostovje in vse tiste zanikovalce človeškega uničevanja Zemlje v peklenske globine. Ko bi multikulturalisti kasneje stali na Uršulinskem pomolu, bi bili zamišljeni, a prav gotovo se ne bi spraševali, ali bi bilo za Slovenijo bolje, če bi bil tam še vedno Prešernov trg, ne pa Prešernov ribnik, slovenskih domoljubov grob …

Ženske bi nemudoma nehale trepetati pred zakonsko izgubo pravice do razpolaganja z lastnim telesom (zasebno se morajo itak neprestano boriti zanjo) … LGBTQI+ ljudje bi končno pridobili zakonsko pravico do zakona in družine (v tretje gre rado) … Azilanti bi se začeli vključevati v javno življenje izven Roga in drugih multi-kulti oaz (policaji jih ne bi več legitimirali vsak dan, ampak zgolj vsak teden) … Ne bi nam bilo več treba poslušati bajk o brezštevilnih domobranskih očetih, ki so čudežno preživeli partizanske likvidacije, se ponoči izkopali izpod večih metrov trupel, se vrnili domov in nato živeli običajno življenje … Rimokatoliška cerkev bi se repenčila v prazno (morda bi celo poskusila biti prijazna) … Znanstvenike bi spet jemali resno … In politiki bi volitve dobivali s človekoljubnim programom, ne več zgolj z odsotnostjo domoljubnega programa … Krasen izplen za 3.000 slovenskih duš …

Zdaj pa v svrhe uravnoteženosti obrnimo sliko! Kaj bi se zgodilo, če bi po nekem naključju (ali po zaslugi kakšne varde) slovenski narod hipoma ostal brez vrhuške nevladnih organizacij (tistih, ki živijo od razpisov in članarin, ne od stricev iz ozadja), poslancev stranke Levica, kakšnega župana, ducata preglasnih znanstvenikov in ducata novinarjev, ki čivkajo drugače od večine? 3.000 ustavljenih src na levi strani, pa bi slovenska multi-kulti scena ostala ne le brez možganov, ampak tudi brez telesa … Kdo bi si potem še drznil kaziti slovensko idilo in ubranost?

Ženske bi se počasi nehale grebsti za drobtinice na trgu dela in se vrnile v varno zavetje doma in cerkve, k svojemu naravnemu gospodinjsko-materinskemu poslanstvu ob kopicah otrok (brez splava in kontracepcije), možje pa bi bili v njihovi odsotnosti s trga dela polno zaposleni in bi spet postali naravni skrbniki (oblastniki) družin … Feministke in LGBTQI+ ljudje bi se spreobrnili v normalne ljudi, se skrili ali izselili (v glavnem jih ne bi bilo več treba gledati in poslušati) … Begunce bi vrnili, od koder so prišli (če bi se spet pojavili, pa bi jih za stalno naselili v krtovo deželo) … Potomci domobrancev bi končno dobili svojo zgodovino (kot so jo na Hrvaškem potomci ustašev) … Cerkev bi si povrnila naravni položaj v družbi in mesto v srcih ljudi (ne da bi si morala za to prizadevati na neevangelijske načine) … Znanstveniki ne bi pametovali, ampak bi izdelovali koristne stvari … Politiki bi bili ljudem všečni, blizki in dostopni (če že ne koristni), politika pa bi bila spet častno delo …

Tako pač je: multi-kulti nebesa so domoljubni pekel, domoljubna nebesa pa so multi-kulti pekel … Ne maramo se, težko sobivamo in včasih bi drug drugega najraje utopili v žlici vode. Zato eni sami sebi opravičujemo Zokija in nam ob Janezku ledeni kri, drugi pa obožujejo Janezka in jim gre ob Zokiju na bruhanje.

Ob tem pa pozabljamo, da sta naša resnična sovražnika oba: Zoki in Janezek. Tudi multikulturalisti bi morali tisti dan protestirati proti odpisu dolgov Zokiju in zahtevati njegov odstop. Vseh 292.987 Ljubljančanov bi ga morali družno odnesti iz magistrata, ga vsak posebej brcniti v rit in mu v desno ali levo uho zatuliti: »Zoki, spoki!« Domoljubi pa bi se morali na enak način že zdavnaj odpovedati Janezku. Nihče ne bi smel voliti ne enega ne drugega.

Ne ogroža nas multi-kulti, čeprav je nekaterim strašljiv. Prav tako nas ne ogroža domoljubje, čeprav je nekaterim srhljivo. Ogrožajo nas Zokiji, ki preprodajajo zemljišča; Janezki, ki preprodajajo orožje; Jazbečki, ki preprodajajo državna podjetja; in Šarčki, ki vse to z vedno bolj zapletenimi jeziki požegnajo.

A to so kužki … Mi lajamo na kužke …

V resnici nas ogrožajo lastniki, direktorji in nadzorniki bank, podjetij in poštnih nabiralnikov. Ogrožajo nas lastniki naravnih virov, strojev in stavb. Ogrožajo nas bogataši in delodajalci, ki imajo kužke na vrvici …

Ogrožajo nas neskončno bolj, kot multikulturalisti in domoljubi ogrožamo drug drugega. Zaradi njih smo zgarani, neprespani, pod stresom, negotovi, prestrašeni, bolni, obupani in revni. Zaradi njih najedamo drug drugega in sami sebe. Zaradi njih kupujemo reči, ki jih ne potrebujemo, in odmetavamo kramo, ki je nismo želeli. Zaradi njih imamo umazane zrak, vodo in zemljo. Zaradi njih prispevamo k pustošenju Zemlje in se temu ne moremo izogniti. Zaradi njih smo tekom odraščanja opustili sanje in se oprijeli preživetja z bombončki. Zaradi njih naše otroke in vnuke čaka podnebni, gospodarski in vojni pekel na zemlji …

Tudi če bi najbolj glasni domoljubi ali multikulturalisti izginili, se noben od zgornjih dveh scenarijev ne bi uresničil. Ženske preprosto delajo to, kar je dobro za bogataše. Če je dobro, da proizvajajo čim večje količine hitro pokvarljive vojaške in delovne sile, štepslajo otroke. Če je dobro, da garajo za tekočim trakom, garajo. Če je dobro, da so negovalke delovno neustreznih ljudi (iz katerih se da še vedno iztisniti kakšen belič za nadstandardno vstavljanje zobne proteze), negujejo … Če javno izražanje LGBTQI+ skupnosti gospodarstvu prinaša zaslužek, se sme (mora) pojavljati. Če bogatašem njena prisotnost škodi, mora izginiti … Kolikor beguncev se da zasužnjiti ali poceni vpreči v umazane in nezakonite posle, toliko jih je vedno dobrodošlo … Partizansko-domobransko prekljanje bo živo, dokler bo prinašalo dobiček (dvojne knjige, inštituti, proslave, javna občila …) … Cerkvi tudi nihče ne bo resno zamajal segnitih temeljev, ker podpira kapitalizem in pere denar iz sumljivih poslov … Znanost služi gospodarstvu; tudi očrnjeno družboslovje, ki je s svojimi ’nekoristnimi’ raziskavami oskrbelo podjetja iz Silicijeve doline, da o nas vedo več, kot vemo sami o sebi … Politiki pa itak več kot očitno počnejo samo in izključno to, kar koristi bogatašem … Tudi naše levo-desno petelinjenje služi njim, ne nam …

Vsaka uspešna družba v zgodovini je bila uspešna zaradi ustvarjalnega ravnotežja med multikulturalizmom in domoljubjem. Atenska republika, zlata doba islama v Bagdadu, Mongolski kanat v času Marca Pola, renesančne Firence, poletje ljubezni v San Franciscu … Katerokoli obdobje vzameš pod drobnogled, te presunejo neverjetne količine in odtenki naprednjaštva in nazadnjaštva, iz katerih je sestavljeno. Hočeš nočeš moraš priznati, da ga je v zgodovino z zlatimi črkami vpisalo njuno kresanje … In po drugi strani moraš priznati tudi, da so vsa temna obdobja zgodovine prav obdobja, ko je ena teh dveh usmeritev nadvladala drugo …

Mogoče smo multikulturalisti in domoljubi drug drugemu res neznosni, smešni in strašljivi. A mi smo družba. Mi smo človeštvo. Mi smo sorodniki, sosedje in sodelavci. Mi smo veslači na galeji: eni na levi, drugi na desni strani. Bogataši, delodajalci in njihovi politični kužki pa nas menjaje priganjajo k delu in med nas vnašajo razdor ali pa se sončijo na krovu. Vsi smo v istem čolnu. Ampak če hočemo kdaj priti iz podpalubja in videti sonce, moramo stopiti skupaj!

Zakaj nikoli ne mečemo jajc in kock v vile bogatašev? …