Lahko daš Bradu Pittu in Leonardu DiCapriu glavni vlogi v istem filmu brez bojazni, da bi ga njuno rivalstvo pokvarilo? Lahko daš Margot Robbie vlogo lepe in prazne lutke brez bojazni, da bi jo njena igralska nadarjenost pokvarila? Lahko namečeš na kup odlomke vesternov v vesternih, vesternov o vesternih in vesternov ob vesternih brez bojazni, da bi ta čebula usmradila film, ki je in ni vestern? Lahko posnameš povsem nespektakularno dirkanje z avtom, ki ima več vsebine in smisla kot vse spektakularne filmske dirke skupaj? …

Lahko, če imaš dar, znanje, izkušnje in pogum. Quentin Tarantino je predtem že osemkrat pometel s svojimi rivali. Igralkam je vedno naložil več, kot so nosile kdajkoli prej, in vedno so to prinesle dlje, kot kadarkoli prej. Njegovi filmi so se vedno burno pogovarjali z drugimi filmi, zapohano razpravljali z umetniškimi pravili in se na smrt kregali z zgodovino. Z njimi je ustvaril in vsakič na novo postavil svoj svet, v katerem čas teče in se prostor ukrivlja drugače kot v drugih filmih in v resničnosti. To je svet, ki ga rivali ne dohajajo – kot kamera ni dohajala brc Brucea Leeja …

Kateri mulc tistega časa si ni želel biti kot Bruce Lee? Kar je danes Chuck Norris v šalah, je bil Bruce Lee nekoč smrtno zares. Možnost, da bi ga kdo premagal, ni obstajala. In niti v sanjah si nismo drznili predstavljati, kako ga premagamo mi. Drugi filmski liki, ki so pred dvoboji cvilili in krilili z rokami, so nam bili smešni in privoščili smo jim, če so bili tepeni. Tudi mi smo se pačili, da bi zabavali drug drugega; a tega početja nismo nikoli povezali s človekom, ki ga je ustvaril. Bruce Lee je bil nad vsem, nedotakljiv, brezhiben. In tudi ko ga je Jet Li v vseh ozirih že zdavnaj presegel, je v zaostalih delih naših možganov ostal tak, kot je bil takrat …

Ja, čas je bil, da ga nekdo potegne na plano ter mu vrne človeško podobo in človeški značaj, meso in kri, zmožnost bolečine in težnjo izpasti frajer. In Quentin ne bi bil Quentin, če bi zamudil zgodovinsko priložnost, da mu pri tem prešteje rebra … Nekateri boga pocukajo za brado; Quentin mu jo v svojem slogu raje izpahne …

In kateri moški kateregakoli časa si ne bi želel pobrati luštne najstniške štoparke, ki bi mu sama ponudila, da mu ga potegne? Bilo je nekoč … v času hipijev – zelo kratek čas – ko so ženske imele možnost in samozavest dati pobudo, biti svobodne, početi, kar so želele in kakor so želele … In kaj v takšnem primeru naredi pravi moški – moški, ki si drzne Bruceu prešteti rebra? Vpraša jo po osebni izkaznici …

Tako daš Brada in Leonarda v glavni vlogi v isti film … Oba sta kavboja, ampak vsak je svoj kavboj. Vsak ima svoje prizore, v katerih se lahko izkaže. Ne tekmujeta, ampak se dopolnjujeta.

Tega filma ne kroji drama; v njem so vsi protagonisti. In vsi dobijo možnost, da se izkažejo; nihče ni statist. Nekateri se izkažejo tako, da izstopajo; drugi tako, da so običajni; tretji tako, da so prazni. Če bi kdorkoli igral, kot se igra v slovenskih filmih, bi vse pokvaril … Če bi bil Quentin Slovenec, bi najbrž filme samo gledal in ne bi nikoli nobenega posnel …

Po tem filmu Bruce ni več bog in Holivud ni več pravljica. Tudi Holivud ima meso in kri. Kulise so na kolesih, pod kolesi pa so tračnice ali tla. Tja se pride v službo in potem se gre domov. Vmes se ima malico … ali tudi ne, če se ti morajo brki trdno prilepiti … Tudi Holivud ima šefe – ki so nedotakljivi kot Bruce Lee – in delavce, ki so razdeljeni v kaste, da se dajejo med seboj, namesto da bi šefom šteli obročke sala pod pazduhami …

Tako je bilo nekoč … in danes je še bolj tako … Ne, hipiji niso zmagali. Vse kaste delavcev so jih družno poslale na smetišče zgodovine: iz strahu, prezira ali kar tako … Vsi protagonisti – vsi poraženci …

Le Tarantino je še enkrat zmagal …