Tako, kot so jo in jo še bodo državniki, prav gotovo ne. Oni jo delijo tako, da ustreza njim, ne državljanom. Ta spis torej ni predlog, ker tem dripcem nima smisla predlagati ničesar, če hkrati ne predložiš tudi tehtnega denarja ali grožnje. Ta spis je miselna igra. Če se v tej državi že ne moremo igrati v peskovnikih, ker so polni svinca, se lahko vsaj v mislih … 

V mislih smo lahko svobodni. Predpostavimo torej, da Slovenija še ni razdeljena: da ni občin, volilnih okrajev in drugih uradniških razdelitev, da ni pokrajin s svojimi zgodovinami, ampak samo ljudje, ki živijo, kjer živijo in kakor živijo! Katere dele ozemlja bi povezali in katere ločili, da bi to imelo smisel? 

Vsekakor ima smisel, da imajo enakovrstne enote približno enako število ljudi. Velike krajevne skupnosti, občine, pokrajine in države vedno povozijo majhne. Če hočemo, da so za skupno mizo enakovredne, morajo biti tudi enako številčne. 

Slovenske občine pestita dve težavi. Majhne občine so tako majhne, da niti same sebe ne morejo jemati resno. Večino truda in denarja vložijo v vzdrževanje reči, zaradi katerih so sploh lahko občine, s preostankom pa si župani gradijo spomenike v obliki krožišč in vodnjakov ali si ga vtaknejo okoli riti v žep. Uradniki, kolikor jih je, nimajo znanj in pooblastil, zato je njihovo delo predvsem pošiljanje občanov na upravne enote, ministrstva in druge vladne urade. Mestne občine pa se po drugi strani osredotočajo predvsem na uklanjanje gospodarstvenikom. Nekaj pozornosti vložijo v urejanje mestnih središč za turiste in obiskovalce, ki ne stanujejo tam. Preostale mestne četrti, kjer ne cveti gospodarstvo, pa so propadajoča spalna naselja, kjer cvetijo poceni stolpnice ter bifeji, kioski s hitro hrano, lekarne in drugi dobavitelji mamil. 

Kaj bi se zgodilo, če bi bile občine enako velike? Podeželske bi imele denar za razvoj. Strokovnjakov ne bi rabile uvažati ali najemati, ker bi imele svoje. Lahko bi odločale o svojem prostoru, ker bi bilo v vsaki nekaj ljudi, ki bi se jim sanjalo, za kaj sploh gre in kaj se da narediti. Večja mesta pa bi se razdelila na samostojne četrti, ki bi končno lahko zagnale lasten razvoj in se izkopale iz tega, da so zgolj na smrt dolgočasna skladišča za delovno silo. 

In kako velike bi morale biti občine, da bi to delovalo? Ne vem, a to se da izračunati in ugotoviti iz ocene učinkovitosti sedanjih različno velikih občin. 

Ker se igramo, lahko predpostavimo, da bi bilo to število okoli 20.000 prebivalcev (torej med 13.333 in 26.665). V tem primeru bi dobili v Sloveniji okoli 100 občin. Lahko bi služile tudi kot volilni okraji. Vsaka bi izvolila svojega poslanca, ki bi odgovarjal njenim prebivalcem. Izvolila bi ga z absolutno večino glasov, ne tako kot sedaj, ko niti poslanci nimajo pojma, zakaj so ali niso bili izvoljeni. Lahko bi ga tudi odpoklicali. Konec bi bilo strankarskega kupčkanja; v skupščini bi imeli resnične predstavnike ljudstva … 

In kako bi zamejili občine (ne pozabimo: predpostavili smo, da jih še ni)? Najbolj preprosto po vodotokih. Grebeni in razvodja bi bili meje. Začeli bi pri izviru, in ko bi zajeli toliko naselij, da bi imeli dovolj prebivalcev za prvo občino, bi jo zamejili in začeli šteti prebivalce za naslednjo. Tiste, ki živijo na grebenih in razvodjih, bi uvrstili na stran, ki bi jo sami izbrali. Nenaseljene grebene bi lahko z zakonom prepustili naravi – tako bi poskrbeli za občane, ki niso ljudje (tudi medvede in volkove), ter se izognili sosedskim sporom. 

Občine se ne bi imenovale po največjem naselju, ampak po reki. Sedaj so župani in občinski sveti večinoma sestavljeni iz ljudi, ki živijo v naslovnih krajih in jih ostala naselja ne zanimajo preveč. Tako pa bi se pozornost ljudi preusmerila na vodo: Je čista, umazana? Od kod pride in kam gre? Naselja so zaokrožene enote; vode pa povezujejo … 

S tem bi rešili tudi težavo pokrajin, če bi jih ob tako močnih občinah sploh potrebovali. Pokrajine bi se lahko imenovale po rekah in obali: Drava, Jadran, Ljubljanica, Mura, Sava (Zgornja in Spodnja), Savinja in Soča. Elektrarne na Muri bi lahko postavili samo Murci, če bi si to želeli. Če si ne bi, jim tega živ krst ne bi mogel vsiliti, še najmanj pa kak Ljubljaničan. In če bi po njih izmenjaje kolobarila ministrstva, bi lahko stranke poslali na smetišče zgodovine, kamor ta mafija tudi spada … 

Igrajmo se dalje! Zakaj ne bi po rekah razmejili tudi držav? Kdo pravi, da morajo zajemati narode? Tako ali tako jih ne, če ni posredi kak pošten genocid … Vodotoke pa lahko zajamejo; v porečju Drave ne teče nobena reka iz drugega porečja. Namesto nacionalizma bi imeli aquacizem … 

Ena reka, ena čast! 

Reke so dolge in morja velika … 

Ena voda, ena čast! …