{facebook http://za-misli.si/images/dmezeg.jpg}

Teorije zarote so od nekdaj obstajale. Poznali so jih že Stari Rimljani, vendar pa so se do današnjih dni “prelevile” v “mainstreamovski” pojav, ker so “mainsteream” mediji pač odpovedali. Resnica je prirejena, je selektivna. Povprečen bralec se je naveličal “starega trabanta”, ki ga vsakih nekaj kilometrov pusti na cedilu.

“In” so postali alternativni mediji, kot sta Wikileaks in Infowars. Slednji je pogosto obtožen širjenja neosnovanih teorij zarot, ki pa naenkrat niso več le “pravljice” za neuke plebejce, marveč se k njim zateka vse več izobražencev. Kako ta pojav razložiti? 

Zgodba o človeku na Luni kot znanstvena fantastika  

Letos mineva 50 let, odkar naj bi človek stopil na Luno. Povdarek je na “naj bi”. Mnogi namreč še dandanes menijo, da gre za blamažo posneto v filmskem studiju. Denar namenjen za potratni vesoljski projekt naj bi končal v drugih žepih. Spet drugi mislijo, da je Nasa v resnici nameravala pripeljati človeka na Mesec, a je načrt spodletel. Razlogi so tehnične narave.  

In da je vse skupaj zares zgolj zaigrano, naj bi dokazovala plapolajoča ameriška zastava, pomanjkanje zvezd na nebu ter manjko sence fotoaparata.

Toda zagovorniki pristanka na Luni so brž postregli z ugovori, in sicer da je bila ameriška zastava zmečkana, oziroma je plapolala zato, ker je astronavt mahal z njo. Zvezde niso bile vidne, ker je bil Lunin dan. Fotoaparat pa na senci fotografije ni viden, ker je bil vgrajen v tehniko in ne prostoročen. Oboji se zdijo prepričljivi, zato bo na “končne” rezultate verbalnega dvoboja treba še malce počakati.

A nenazadnje bi Sovjeti protestirali, če bi šlo za ukano. Dandanes so Američani in Rusi združili moči na področju vesoljske tehnologije, toda leta 1969  so se zaradi napetosti in nezaupanja na nebo zgrinjali oblaki nove svetovne vojne vihre. Dvomim, da bi bila kakršnakoli tovrstna kolaboracija sploh mogoča. Evropejci, Rusi, Kitajci, Japonci, Indijci pa lahko neodvisno posnamejo stopinje in zavrženo Nasino tehniko.

Teorije zarote v vlogi reklame

Michael Jackson naj bi bil še vedno živ. Njegovi oboževalci, so ga opazili na “selfiju” njegove hčere. Podobne teorije zarote se pojavljajo v povezavi z Elvisom Preasleyjem in Merlyn Monroe. Lahko si jih razlagamo kot posledico tega, da oboževalci niso pripravljeni sprejeti smrti svojih zvezdnikov.

Tovrstne teorije pa lahko služijo tudi promociji in ohranjanju prepoznavnosti določene osebnosti. Fotografija na kateri se domnevno nahaja Michael Jackson po svoji uradni smrti, se zdi kar prikladna za ta namen, saj zbuja zanimanje ljudi in spodbuja govorice.

Poleg tega tovrstne “čenče”, odlično služijo ohranjanju kančka zasebnosti. Več jih je, večja je zmeda in negotovost. Kateri informaciji gre verjeti?  Dezinformacija lahko dobro služi slavnim.   

“Yes, we scan!”

Poznavalci so že dolgo časa domnevali, da tajne službe skrivaj in protizakonito zbirajo zasebne podatke državljanov. Šokantna Snowdnova razkritja leta 2013 so to zgolj potrdila. Odslej ni več mogoče trditi, da gre za blodnje paranoikov, vendar je stvar povsem realna. Črno na belem. Posameznikove dejavnosti na spletu ne morejo biti nikdar povsem zaupne. Vselej obstaja bojazen, da bo nekdo naše podatke ali zasebno komunikacijo prebral in jo zlorabil.

Zarota kot del umetniškega spektakla

Pred časom sem si ogledal poljski film z naslovom Mistifikacija. V njem poskuša “sfaliran” študent dokazati, da priznani slikar Witkacy še vedno živi, čeprav naj bi preminil že pred leti. Umetnik naj bi namreč zaigral svojo smrt, ker naj bi to zanj predstavljalo največji umetniški dosežek, njegov ustvarjalni vrhunec. Umetniško prevaro naj bi poimenoval “prevarizem”.

Pravijo, da Sloveniji skrivaj vlada Kučan

Tudi na sončni strani Alp imamo svoje teorije zarote. Ena takšnih govori o stricih iz ozadja. Na desnem političnem polu obstaja dokaj razširjeno prepričanje, da Slovenijo v senci še naprej vodi prvi predsednik neodvisne Slovenije ter nekdanji vodja slovenske komunistične partije – Milan Kučan.

Govori na pomembnih slovesnostih in fotografije, na katerih se omenjeni državnik pojavlja skupaj z drugimi imenitnimi osebnostmi iz politike, gospodarstva in medijev ter celo tujimi državniki, sicer dajejo slutiti, da gre za veliko moralno avtoriteto v slovenskem družbeno-političnem prostoru.

Nezaupanje buri domišljijo

Nekatere teorije zarote so se čez čas izkazale za resnične. Spet druge se zdijo precej verjetne, ali pa v sebi skrivajo vsaj kanček resnice, medtem ko so tretje povsem absurdne. Toda pogosto jih povezuje skupni imenovalec – nezaupanje.

Gre za sumničavost glede ravnanja oblasti oziroma drugih “višjih sil”, ki se lahko okrepi še zlasti v kriznih situacijah tako posameznika kot tudi družbe.  

Gre za vprašanje odnosa med običajnimi ljudmi in oblastjo, med navadnimi smrtniki ter vplivneži. Zdi se, kot da slednji neprenehoma igrajo poker, medtem ko je večina na milost in nemilost prepuščena njihovim kapricam in muhavosti. Tako kot vremenu.