S permisivno vzgojo je podobno kot s krščanskimi vrednotami. Vsi vedo, kaj to je. Ko jo vidijo, jo takoj prepoznajo. Iz rokava znajo stresti kup primerov. A ko jih povprašaš po razlagi, začnejo nakladati in se v tem nakladanju izgubijo.

Še huje je. Za krščanske vrednote so 'zadolženi' bogoslovci. Nakladanje je njihov poklic … Permisivna vzgoja pa naj bi sodila v delokrog učiteljev, strokovnjakov za vzgojo in drugih družboslovcev – torej znanstvenikov. A kakšna je razlika med duhovniškimi pridigami in govorjenjem šolnikov proti permisivni vzgoji? Če v spletni brskalnik vtipkamo »permisivna vzgoja«, dobimo cel kup povezav na članke in oddaje, v katerih hudi strokovnjaki nakladajo in se v tem nakladanju izgubljajo …

Nekateri med bruhanjem ognja in pepela čaz permisivno vzgojo omenijo njen domnevni izvor: knjigo Benjamina Spocka Nega in vzgoja otroka. Ta knjiga je danes skoraj pozabljena, za časa hladne vojne pa je bila svojevrstna atomska bomba – po njej ni bilo nič več tako kot pred njo … Predtem je bila nega in vzgoja otrok primerljiva z 'nego' in 'vzgojo' vojakov: ukazi, uboganje, dretje, dril, kaznovanje, brezčutnost in neusmiljenost. Kmalu po 2. svetovni vojni pa se je pojavil Spockov priročnik za starše, ki je te stvari obrnil na glavo. Ker je bil malodane edini (in ker je bil dober), je postal večkrat izdana in dopolnjena uspešnica na obeh straneh železne zavese. Danes je tozadevnih priročnikov nešteto, a Spockov je osnova za vse – tudi za protipermisivne. Spocku se imamo zahvaliti, da je danes družbeno sprejemljivo, da imamo otroke radi, smo do njih nežni in igrivi, jih upoštevamo in po potrebi osrečujemo, ter da nam jih ni treba mlatiti, ustrahovati in poniževati …

Za ogromno ljudi to ni le slabo, ampak pošastno. Tisti, ki Spocka omenijo, bi ga utopili v žlici vode, če bi bil še živ. Prijaznost do otrok naj bi bila po njihovih besedah kriva za malodane vse, kar je na svetu narobe. Kot da je bil prej, ko je bila vzgoja predvsem izkoriščanje in izživljanje, na zemlji raj, obe svetovni vojni pa sta prileteli iz vesolja …

Spock je postal sovražnik ljudstva, ko se je dejavno boril proti vietnamski vojni. Vse odtlej so njegova priporočila trn v peti tistih, ki hočejo ubogljive otroke in pokorne državljane, ki bodo po potrebi z zanosom postali topovska hrana. Tudi v Sloveniji je ogromno strokovnjakov, ki nasprotujejo temu, da bi ljudje, kaj šele otroci, mislili s svojimi glavami. Sicer jim dol visi za vietnamsko vojno, so pa z veseljem izkoristili nemilost, v katero je padel Spock v ZDA, da bi izničili njegov vpliv na slovenske starše.

Ko je prišel v roke bedakom, se je Spocku zgodilo ravno nasprotno kot Andrewu Wakefieldu, ki je z objavo lažne raziskave, da cepljenje povzroča avtizem, sprožil svetovni odpor (permisivnih?) staršev proti cepljenju. Spocka, ki je govoril resnico in hotel dobro, so raztrgali, Wakefielda, ki je lagal in hotel zlo, pa so povzdignili v mučenika. Za otroke gre … pride pa v cono somraka …

Spocku pripisujejo marsikaj. Njegova knjiga naj bi bila sveto pismo permisivne vzgoje, ker je priporočal staršem, naj otrokom izpolnijo vse želje. Toda ko je omenil »želje«, ni uporabil besede »wish«, ampak »desire« – torej hrepenenje, potrebo, motivacijo. Ima smisel, ne? … Slovenski strokovnjaki prav tako radi širijo laž, da se je na stara leta kesal, ker je s svojim priročnikom povzročil razpad družbe. Spock se je res pokesal glede določenih trditev, ki niso preživele preizkusa časa. Pokesal se je na primer, da je v zgodnjih izdajah priporočal materam, naj ostanejo doma, ter da je priporočal spanje dojenčkov na trebuhu, dokler znanstveniki niso dokazali, da je to za zadušitev bolj nevarno kot spanje na hrbtu.

Najhujše, kar so mu pripisali, je seveda permisivna vzgoja. Da razčistimo: Spock po lastnih besedah ni zagovornik permisivne vzgoje. Če jo boste v njegovi knjigi iskali, je ne boste našli. Boste pa našli cel kup tehtnih odlomkov o smiselni vzgoji: o prilagajanju vzgojnih prijemov svojim občutkom, posameznim otrokom in okoliščinam …

Bodimo iskreni in si nalijmo čistega vina! Permisivna vzgoja ne obstaja. Na svetu ni starša, ki bi si za življenjski cilj zadal biti pokorni sluga svojih otrok in izpolnjevati ne le njihove potrebe, ampak tudi želje in kaprice. Seveda je nekaj staršev, ki si jih otroci tako ali drugače podredijo in jih izkoriščajo. Toda, a je to permisivna vzgoja ali nasilje otrok nad starši? »Nasilje kot posledica permisivne vzgoje,« boste rekli. A kje so se ti otroci navzeli nasilja, če ga niso bili nikoli deležni? Kako so se naučili biti nasilni, če so imeli za vzor samo neskončno prijaznost in ustrežljivost?

Permisivni starši naj bi otrokom puščali, da počnejo, kar hočejo. Zanimivo je, da epidemija permisivnosti povsem sovpada z epidemijo zaščitništva. Danes sta daleč najpogostejši vzgojni besedi »pazi« in »nehaj«. Otroci so skoraj ves čas v vidnem polju odraslih in ti jim skoraj ves čas nekaj ukazujejo, prepovedujejo ali svetujejo. Naleteti na otroka, ki se samostojno igra, samostojno ustvarja ali celo samostojno raziskuje okolico, je skoraj težje, kot naleteti na medveda. »Otroci so na telefonu ali pred televizijo,« porečete. To pogosto drži. A kdo jim je dal v roke telefon in daljinec ter jih naučil, kako se uporabljata, da bi jih zamotil in imel nekaj časa mir pred njimi? Majhni otroci si ne želijo telefona in televizije, ampak družbo in igro. Dobijo, kar hočejo? …

In nazadnje naj bi bila permisivna vzgoja tudi to, da otroci te telefone nosijo s seboj v šolo ali kamor pač gredo – prižgane, da jih lahko starši kadarkoli pokličejo. Permisivna vzgoja je menda kriva tudi, da starši obiskujejo pouk skupaj z otroki, da zaradi štiric učiteljem grozijo z odvetniki, da se vmešavajo v učne načrte in na govorilnih urah rešujejo težave svojih otrok z visokošolskimi učitelji. Res? A si otroci teh dejanj svojih staršev res želijo? Jih prosijo zanje? … To ni permisivna vzgoja. To ni nikakršna vzgoja. To je bolestna potreba po nadzoru. To je resna duševna motnja in nasilje.

Kot pred Spockovo uspešnico imamo tudi danes starše, ki hočejo popoln nadzor nad dejanji in nehanji svojih otrok, nad njihovo družbo, izobrazbo, izbiro poklica in življenjskih partnerjev. Kot prej, tudi zdaj nekateri starši otroke ustrahujejo in duševno zanemarjajo, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z njimi. In ja, vedno so obstajali starši, ki otrokom tu in tam naredijo veselje preprosto zato, ker so srečni, ko vidijo svoje otroke srečne.

Dajmo stvarem prava imena: nasilje, nadzor, zanemarjanje, ljubezen …! »Permisivna vzgoja« ni ime za nič.