Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Čaj… 

Poglejmo si (resničen) primer čaja v neki manj razviti državi. Na plantažah ženske (da, izključno ženske) v težkih pogojih (vlaga, strmina, vročina, dež, pijavke) ročno obirajo čajne lističe. Za celomesečno garaško oziroma suženjsko delo prejmejo največ 100 evrov. Čajne lističe predelajo v bližnjih tovarnah (kjer je povprečna plača približno 200 evrov) in ga zapakirajo v velike vreče (podobne vrečam cementa) ter odpošljejo v »razviti« svet. Zgolj najslabši deli čaja, tako rekoč ostanki, ostanejo v njihovi domovini. V velikanskih tovarnah bogatih držav se potem zelo kakovosten čaj zapakira v krasno embalažo in se z velikimi dobički prodaja na »svobodnem« trgu ograjenega sveta.

… in druge surovine 

Podobno se dogaja tudi z drugimi surovinami oziroma dobrinami, ki polnijo naše krožnike, oblačijo naša telesa, sestavljajo naše pametne telefone, avtomobile in druga »čudesa razvitega« sveta. To velikansko bogastvo »poganja« naš družbeno in okoljsko uničujoči zahodni način življenja. Nekoč smo temu rekli kolonialno izkoriščanje, danes temu rečemo svobodni globalni trg. A poti ostajajo iste, razmerja revščine in bogastva ostajajo zacementirana. Dobički se stekajo v iste žepe.

Turistične in poslovne migracije… 

Potem ljudje iz držav, v katere priteka obilje dobrin in bogastva, visoko preko mejnih ograj udobno potujejo v izkoriščane države bodisi iz poslovnih razlogov (nakup poceni surovin in izdelkov) bodisi na turistična potovanja, da bi občudovali lepote in neokrnjeno naravo ter »pristnost, prvobitnost in odprtost« tamkajšnjih ljudi. Pogosto so zraven prisotne še tihe opazke o njihovi lenobi, površnosti in netočnosti, čeprav se ti ljudje resnično trudijo oziroma borijo za preživetje. 

…ter migracije za življenje 

Če pa se domačini znajdejo v neizmerni stiski, ki jo povzroča velikanski odliv bogastva iz države, in v hotenju po preživetju zapustijo svoje domove, postanejo migranti - nenadoma zli in umazani, nezaželeni in osovraženi. Postanejo statistični podatki in številke v medijih, ne več ljudje. Postanejo tisti, ki ogrožajo že davno sprevrženi »zahodni način življenja«. Zato kot gobe po dežju rastejo ograje. Migrantom bi na mejah lahko rekli tudi takole: »Potrebujemo vaše bogastvo, da lahko brezmejno trošimo in hedonistično uživamo, vi pa ostanite doma, pa četudi nimate ničesar. Vseeno nam je za vaše neizmerno trpljenje.« Vsi ostali razlogi so čista laž. Temu se reče tudi samozadovoljstvo.

Pravičnost in delitev dobrin; prijatelji in gostje 

V pravičnejšem svetu ograje ne bi bile potrebne. Pravičnejša trgovina bi proizvajalcem in pridelovalcem dobrin zagotovila pošteno plačilo in njim ter njihovim družinam omogočila blaginjo. A ker tudi pravična trgovina ne bi dosegla vseh ljudi (zelo revni, za delo nezmožni, starejši in bolni itd.), bi jo lahko »nadgradili« z globalno delitvijo dobrin. Tako bi zagotovili, da bi imel sleherni Zemljan dovolj dobrin za preživetje in za življenje v blaginji. Potem bi zdajšnji migranti k nam pripotovali le še kot prijatelji in gostje, prav tako tudi mi k njim. Kot enakopravni člani velike človeške družine.

In ograje vseh vrst bi lahko končno pospravili v muzeje. Enkrat za vselej.