Pripravljen sem delati

zanesljivo, vestno in odgovorno,

v dobro sodelavcev,

v korist podjetja,

v zadovoljstvo strank

in v svojo samoizpolnitev,

-

a ne v

nevarnih, neurejenih in zdravju škodljivih pogojih,

med nespoštljivimi sodelavci,

brez zakonskih pravic,

preko delovnega časa

in za ponižujoče majhen denar.

-

Sem zato

obupno

vzvišen,

len,

nesramen

in neumen

-

ali sem zgolj normalen?

o

Če imajo vodstveni delavci v vseh branžah po zaslugi svojih znanj, izkušenj in dosežkov (ali polomov) neresnične ugodnosti, imamo lahko delavci vsaj resnične … Prav ti osebki nam neprestano vtepajo v glavo, da se moramo naučiti nečesa, česar ne zna vsak, da bomo imeli dodano vrednost, ki jo bomo lahko dobro vnovčili. Zaradi njihovega brbljanja nas vedno več to ima. Čas je, da svojo dodano vrednost vnovčimo in jim njihov butasti bumerang butnemo nazaj v domišljave glave!

Delavci v proizvodnji, čistilci in smetarji, gostinci, turistični delavci, negovalci in pomočniki … Izšolani ali samouki, izkušeni ali začetniki, vrhunski, povprečni ali zanič – vsi po vrsti preobremenjeni, žaljeni in zaničevani, ustrahovani ter podplačani. Razlika med mojstri in škodljivci je, da so mojstri še bolj obremenjeni in dobijo nekaj evrov več na mesec  …

Znam delati z ljudmi s posebnimi izzivi. Iz rokava lahko stresem imena in priimke več ducatov njih, ki bi zastavili besedo zame, če bi jih kdo vprašal; in še nekaj takšnih, ki je ne bi, ker ne zmorejo govoriti, bi se pa verjetno pričeli režati. Trudim se jim lepšati življenja vsaj toliko, kot ga oni meni. Po odnosih, ki jih imamo, bi rekel, da to počnem uspešno.

Vodstvenim delavcem se nisem nikoli trudil lepšati življenj. Če so vodstveni, je moč sklepati, da znajo to sami … Poleg tega menim, da jim ga dovolj polepšam, če dobro opravljam svoje delo. Nekaterim je to dovolj, nekaterim nikoli. So šefi, ki imajo raje sluzavce kot dobre delavce …

Ko pride do točke, ko lahko v miru delaš le, če istočasno lezeš nekomu v rit, je to smrt za delovno okolje – počasna in boleča za vse vpletene. Stranke padejo v drugi plan. Kmalu se o njih pogovarja kot o predmetih, nato se prične z njimi ravnati kot s predmeti (toliko lažje, če so to invalidi). Občevanje se pretrga: podatki ne potujejo, ampak se načrtno zadržujejo. Stvari se pokvarijo, izrabijo in porabijo, a ni popravil in novih stvari. Načrtovanje dela se zapleta, delo postaja napornejše in se polni z nesmisli. Vedno slabše je opravljeno, stranke bežijo in denarja je manj. Sluzavci najprej izpodrinejo dobre delavce z nasiljem in mobingom, nato pohodijo povprečne delavce, na koncu pa se med sabo komolčajo za bombončke šefov in za boljše položaje. Ko se kateri čuti dovolj močnega, se loti izpodrivanja šefov. Delovno okolje postane vojno območje in vse ostalo pade v drugi plan. Šefovanje postane naporno in neprijetno tudi za slabe šefe …

Zanimivo je, da se to pogosteje in huje dogaja tam, kjer se dela z ljudmi, ne z orodjem ali stroji. Težko je videti učitelje, ki bi bili z učenci tako prijazni, kot so na primer avtomehaniki s svojimi – glede 'snovi' ravno tako neumnimi – strankami. Včasih bi bilo bolje, če bi kak nadut zdravnik raje sestavljal električna vezja, prijazen prodajalec sadja in zelenjave pa bi bil družinski zdravnik ali učitelj naravoslovja …

Mnogi ljudje s posebnimi izzivi so večino življenja preživeli v ustanovah – pogosto daleč od doma. Le o URI Soča sem od njih slišal predvsem dobre reči. Vse ostale so srednja žalost, razen ZUDV Dornave, o katerem nisem slišal ničesar dobrega. Ne gre le za štedljivost s plenicami, pozornostjo, prijaznostjo in sočutjem; slišal sem tudi kakšno verodostojno srhljivo zgodbo, ki bi bila dobra podlaga za domač triler …

Vodje ustanov za delo z ljudmi – in vsi, ki tam delajo – bi morali biti sočutni, odkriti in prijazni. Zakaj imaš pri nekaterih občutek, da se prav trudijo biti nasprotno? Zakaj je treba s sodelavci pometati? Zakaj je treba podrejenim vladati, namesto jim pomagati? …

Kdor zna dobro obrisati rit, ni dober v lezenju vanjo. Kdor rad leze v rit, pa ni najboljši v njenem brisanju. Ali dobro delaš eno ali drugo – tako preprosto je to, gospod in gospa šef.

Če hočeš imeti dobre delavce, jih moraš pustiti pri miru. Ko te bodo potrebovali, ti bodo že rekli. Takrat pa imaš vse možnosti, da se izkažeš kot šef …