Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju? 

Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje. 

Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo. 

Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.