O begu možganov in njegovih posledicah se dosti govori – sploh v deželah, od koder možgani bežijo. Sprašujem se, kdo o tem govori. Pametni bi morali biti veseli, da so se znebili rivalov in je več možnosti zanje, neumni pa, da je manj tistih z možgani, ker se že po izročilu slabo prenašajo med seboj. A kdorkoli že govori o begu možganov, je zaradi njega nesrečen.

Nič pa še nisem slišal o pribegu možganov – o državah, kamor se ti selijo. Tam bi morali biti nadvse srečni. Na svetu je vedno ogromno držav brez preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, od koder se nepretrgano in v valovih vsipavajo cele horde najpametnejših, najbolj nadarjenih in skoraj povsem izobraženih mladih. Odhajajo množice izkušenih ljudi, ki so v teh državah dosegli vse, kar so lahko, pa bi radi družbi in svetu prispevali več. In tudi med tistimi, ki zgolj bežijo pred vojno in revščino, so ljudje z možgani, katerih domet zaradi domačih razmer sploh še ni prišel do izraza. In kar je najboljše: vsi našteti so se voljni takoj vpreči v jarem služenja novim domovinam in biti vsaj nekaj let s stisnjenimi zobmi na voljo za izkoriščanje. In v novih domovinah jih seveda z veseljem izkoriščajo, kolikor jim to dopuščajo lastni zakoni …

Morda v priseljenskih državah tudi govorijo o tem, a glas ne pride do nekdanjih domovin njihove nove vrhunske delovne sile. Mi, preostanki brez možganov, lahko iz svojih brezen zgodovine zgolj opazujemo posledice. In kakšne so posledice?

ZDA, Rusija, Savdska Arabija, Nemčija in Velika Britanija so peterica držav z največ priseljenci. Štiri od njih že stoletja vsrkavajo možgane od vsepovsod. In kje so vsi ti možgani?

Od petih držav z največ priseljenimi možgani so prve tri verske diktature, četrta je gospodarska, peta pa se vede, kot da je obglavljena … O Nemčiji ni potrebno izgubljati besed – tam stvari (zaenkrat še) delujejo, je pa težko reči, koliko so za to krivi priseljenci in koliko sami Nemci. O Rusiji in Savdski Arabiji jih ni vredno izgubljati … Posvetimo se torej ZDA in VB!

Ko Združenodržavčane na ulicah sprašujejo splošne stvari, ne vedo niti, katero je njihovo glavno mesto, kaj šele, katerega od njihovih vsakodnevnih pripomočkov poganja motor z notranjim izgorevanjem ali s kakšnimi znaki se zapisuje glasbo. Britanci so v teh rečeh nekoliko bolje podkovani, zato pa vtis, da ne vedo imena svojega glavnega mesta, dajejo njihovi poslanci in vladarji …

Ti dve državi sta najboljše možgane sveta očitno res vrhunsko vpregli in izmozgali. Delajo, a o ničemer bistvenem ne odločajo. Morda so uporniki in v prostem času rešujejo svet, a njihov domet je zgolj gašenje oziroma nadzorovanje požarov, ki jih netijo domorodci brez možganov.

Obe državi veljata za zibelki demokracije. A ne v eni ne v drugi volilci ne odločajo o ničemer. V obeh se slabo živi. Obe imata cel kup domiselnih orodij za izničevanje volje ljudstva in preprečevanje možnosti za dobro življenje. Priseljeni možgani so jih morda pomagali izumiti, razvijati, vzdrževati in celo izvažati. Ni pa jim uspelo najti načina, da bi se uveljavila volja ljudi ali da bi se kakovost življenja ohranila na kolikor toliko znosni ravni. In tako se je zgodilo, da sta v obeh državah na oblasti nevarna in nepredvidljiva kljukca s skoraj neomejeno močjo in visoko podporo, ki se izogibata kakršnikoli uporabi možganov – prav tako kot v državah, iz katerih možgani najbolj pospešeno bežijo.

Ubogi možgani: tako dolgo pot so naredili, pa so se znašli tam, od koder so odšli …