Kaj je sovražni govor in kako se kaznuje, je povsem jasno in nedvoumno razloženo v 297. členu Kazenskega zakonika. Zakaj se torej v Sloveniji skoraj ne kaznuje več? Zaradi kvarnega vpliva cerkve, natančneje, zaradi Pravnega stališča o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, ki ga je spisalo Vrhovno državno tožilstvo, da bi dokazalo neupravičenost kazenskega preganjanja Andreja Strehovca. S tem stališčem so leta 2013 tako rekoč razveljavili 297. člen KZ. Odtlej lahko vsakdo javno spodbuja kogarkoli k sovraštvu, nasilju ali nestrpnosti proti komurkoli; če potem ne pride »do ogrozitve ali motenja (kršitve) javnega reda in miru,« je vse v najlepšem redu.

Dokler ostane pri besedah, je sovražni govor dovoljen. Če kasneje nekdo od vpletenih krši javni red in mir, bo pa govorec za ta isti sovražni govor kaznovan. To je, kot če bi omejitve hitrosti na cestah veljale le v primeru prometnih nesreč, sicer pa bi lahko vsi vozili po občutku. Še huje je, kajti v primeru sovražnega govora se lahko zgodi, da gre sovražni govorec po svojem hujskanju domov kot zgleden državljan, hudodelec pa postane več ur kasneje, medtem ko se igra s hčerko, ker eden njegovih poslušalcev na drugem koncu mesta nekoga mlati.

Če prav razumem vrhovne tožilce, lahko pri nas javno načrtuješ umor neke osebe ter se o tem posvetuješ v službi, gostilni in preko družabnih omrežij. Paziti moraš le, da ne navedeš osebnih razlogov, ampak vztrajaš, da bi rad tega človeka ubil izključno zato, ker pripada neki skupini, na primer ženskam, šefom, krajanom ali politikom. Dokler je tvoja tarča živa in zdrava, ti policija – po zaslugi cerkve, Strehovca in vrhovnih tožilcev – ne more nič …

Kaj torej preostane žrtvam? Lahko zavzamejo pravno luknjo, ki so jo vrli vrhovni tožilci v svoji obrambi Strehovčeve nestrpnosti spregledali. Da bi bil sovražni govor kazniv, mora biti njegova posledica hujša kršitev javnega reda in miru. Vse lepo in prav! Niso pa izpostavili, kdo mora biti kršitelj javnega reda in miru. Kaj to pomeni? Da lahko javni red in mir kot posledico sovražnega govora kršijo tudi žrtve.

Za primer, kako bi to izgledalo, vzemimo nedavno Parado ponosa v Mariboru! Gručica nestrpnežev zmerja pedre (zmerjati vse po spisku je bržčas prezapleteno), torej »spodbuja k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti, ki temelji na spolni usmerjenosti«. Ker ne pride »do hujše kršitve javnega reda in miru«, se policija ne odzove (Pravzaprav se je odzvala: enemu nestrpnežu je preprečila dostop do paradnika, da bi ga premlatil, paradnika pa je 'za kazen' popisala; a pustimo neprijetne podrobnosti, ki kvarijo zgodbo!). Nestrpneži pač izkoriščajo »ustavno pravico do svobode izražanja« in evropsko »pravico do svobode govora« (10. člen) … In kaj bi se zgodilo, če bi pričeli nekateri paradniki »obsežno in intenzivno« povzročati izbrane »hujše kršitve javnega reda in miru«, kot povod pa navedli sovražni govor nestrpnežev? Bili bi kaznovani za »kršenje javnega reda in miru«, a tam prisotne nestrpneže bi morala sodišča za »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« hočeš-nočeš »kaznovati z zaporom do dveh let«.

Če bi se dobro povezane skupine, ki so redno žrtve sovražnega govora, na tak govor dosledno odzivale na opisani način, bi res žrtvovale dosti denarja – razen če bi zanj »zbirale prostovoljne prispevke brez dovoljenja upravne enote«. A uspeh tega početja bi bil neizogiben. Pritisk bi bil premočan tako za državnike kot za nestrpneže; prvi bi popustili, drugi bi se usrali v gate. Žrtve pa bi si lahko krajšale čas s »prirejalnjem iger na srečo, za katere ni bilo izdano dovoljenje ali koncesija pristojnega organa«, kaj se bo prej zgodilo.