{facebook http://za-misli.si/images/mgerdej.jpg}

Pred nekaj časa je Gregor Hrovatin pisal za Za-misli o instrumentalnih ansamblih, ki jih je še več kot gob po Černobilu in obravnaval delovanje teh ansamblov, pa mu ni kdo strokovno kaj oporekal, ampak – grozil.  No, se mi zdi to tako kot Sazas, ki jemlje po vsej Sloveniji denar in ne vemo ne zakaj in ne čemu, če samo skromno pripomnim; in če jim kaj rečeš, ti samo grozijo. Moram reči, da dam Gregorju povsem prav: imamo toliko piškavih instrumentalnih ansamblov, ki nas moram preprosto reči zgolj dušijo in spravljajo ljudi na res smešno pot, ki daleč stran od ansambla Avsenik, ko je ta začel z delom in nam dal lepe prvence pesmi in melodije, ki so prihajale iz duše in so bile za dušo. Pela sta jih pa takrat Danica Filipič in Franc Koren. To so bile čudovite melodije in pesmi, ki se lahko postavijo ob bok kakemu Straussu in še komu pri drugih narodih. No, mimogrede, mi Slovenci tega ne vemo in ne znamo narediti, zato smo Avseniku postavi spomenik harmonike, za katero ne vemo, ali je arhitekt vedel, kaj dela in kako harmonika sploh zgleda…

A jaz nameravam v tem prispevku govoriti o vokalni glasbi, ki vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja prehaja v čudne okvire. Sam sem se že takrat čudil na primer koroškim Slovencem v Avstriji, da jih ni več zanimala slovenska narodna ali ljudska pesem, iz katere so tako rekoč nastali, ampak so počeli posegati po popevkah. Kakšen smisel pa naj bi to imelo, če neki zbor, bodisi da je mešani, moški, ženski ali mladinski, ne čuti več, da mora slediti narodnosti in vsemu tistemu, kar je že zakopano in pozabljeno? Zborovodke in zborovodje so se rajši posvečali – plehkosti, to je temu, kar naj bi ugajalo publiki, niso pa bili pripravljeni iskati tam, kjer je bilo kaj pozabljeno in zakopano. Imeli smo na žalost skladatelje, ki so na novo prirejali pesmi, a te so bile slabše prirejene od nekdanjih mojstrov, ki so vedeli in znali uglasbiti narodno čuteče stvari. Po drugi strani pa še imamo skladatelje, ki »ustvarjajo« neke pesmi, ki jih lahko poje samo vrhunski zbor in se na žalost občinstvu ne dopadejo.

A v zadnjem času gre še vse na slabše. Imamo svoje, slovenske zborovodkinje in zborovodje, ki ne razumejo srčike narodnosti in narodne biti, in imamo priseljene zborovodkinje in zborovodje iz drugih držav, ki še manj razumejo in doumejo slovensko narodno in ljudsko pesem, in seveda s tem narodno bit. Na tretji strani pa imamo ljudi, vse od funkcionarjev do gledalk in gledalcev oziroma poslušalk in poslušalcev, ki itak ne vedo za svojo narodno bistvo, in ki poslušajo (velikokrat v pijanosti!) vse drugo, samo lepe slovenske pesmi ne več. Tem je na žalost povsem vseeno, kakšno pesem poslušajo… da ne rečem, da jim paše prej glasba na kakšni gasilski veselici kot pa narodna glasba, ki jo poje zbor…

Je bil nekaj časa nazaj koncert v bližnjem kraju, kjer so nastopale pevke v ženskem pevskem zboru. Zaradi osebnih okoliščin nisem imel priložnosti, da jih poslušam. Potem sem vprašal kolega, dobrega pevca, ki jih je poslušal, kako je bilo, pa mi je rekel, da so lepo pele, a vsebina koncerta so bile pesmi različnih narodov, od Evrope do Afrike.

»Kaj pa slovenske, koroške?«

»Samo ena ali dve«.

Tako. Tukaj, kjer so ljudje stoletja peli, živeli in vključevali svojo bridkost in veselje v pesem in tako prikazovali svojo bit, ljubezen, čustva in vse tisto, kar jih je nenehno dvigalo v duhovnost, o tem pa nič. Včeraj je pil 50. Slovenski tabor v Šentvidu pri stični in župan je rejkel, da pomeni to srečanje v Šentvidu priložnost, da slišimo pravo slovensko pesem. Nekdo drug pa je rekel, da dandanes gredo ljudje v zidanice in tam pojejo ne kakšni kvarteti, ampak navijajo pesmi zgolj narodno zabavne glasbe, narodnost je pa povsem pozabljena.

In se vprašujem: kaj pa ima sodobna zborovodkinja in zborovodja v sebi kaj takega, da mimogrede pozablja na sebe, od kod je prišla/prišel, kaj je bilo prej, kakšno kulturo smo dosegali in koga in kako smo s pesmijo predstavljali? Po drugi strani pa se mi zdi vprašljivo: kaj pa boš ti dosegel z makedonsko narodno, grško ali celo afriško, če pa imaš v sebi zapisano, da si slovenske krvi? Kaj boš z Afričani in njihovimi pesmimi, če še svoje pesmi ne poznaš? In ko sem neki zborovodkinji to povedal, sem izgubil pri njej ves ugled… Zborovodja, ki ne dojame in ne ve za svojo narodno kulturo in ne hrepeni po njej, je zame pač slab (da ne rečem zanič) zborovodja.[1]

Žal pa se v zadnjem času srečujemo s tujimi glasbeniki, ki po mojem mnenju ne morejo čutiti s tistim, kar prestavlja narodnost. Tako kot jaz ne morem čutiti bistva romunske, bolgarske ali grške narodne pesmi ali drugih narodov, če se ne strokovno in bitno ne poglobim v njihovo kulturo in žanr, vendar to morem razumeti zgolj površinsko, ker nisem eden izmed njih. In na žalost daje tem glasbenikom mesto tudi Rkc, kar je povsem nezaslišano. Pri tem izginja tudi slovenska religiozna ustvarjalnost, saj je ti tujci niti najmanj ne poznajo! Pevski zbori, pa naj gre za mešane, moške ali ženske, se nagibljejo k primitivnosti, saj te zborovodkinje in zborovodje ne poznajo ne jezika v detajle, kaj šele poznavanja narodnostne kulture, saj iščejo zgolj popevkarske programe.

Najbolj pa naše politike, ki si mislijo, da vedo vse, zadene neka brezzvezna EU direktiva, da je treba ustanavljati medgeneracijske centre. Tu pa smo povsem odpovedali. V te centre so privlekli ljudi, ki z glasbo nimajo res nikakršne zveze. Če tam pojejo vsi le tako, kakor pač pojejo, je to klofuta kulturi. In to klofuto nam danes delajo. Nagnali so sposobne in izobražene zborovodje, nastopajo pa nekakšne prispodobe temu. In s tem se siromaši ne le kultura, ampak se razvrednoti smisel tega, kar nas združuje. Županom in občinarjem izrekam pri tem zelo, zelo velik minus: ponižali ste nas, razvrednotili, izločili in  uničili slovensko kulturnost in zavednost!

Pa še nekaj moram omeniti: tudi radio in televizija v Ljubljani je povsem izrinila slovensko narodno in ljudsko pesem, ker teh oddaj ni več. Po drugi strani pa dajejo na televizijo ansamble, ki so skoraj povsem nepomembni in katerih člani – oprostite, da tako povem – ne znajo niti peti. V nasprotju z avstrijskim radijem in televizijo, je naša televizija in radio padel na celi črti.

Sklenem naj ta prispevek z žalostjo, da Slovenci izgubljamo svoja tla pod nogami. Kje so tisti časi, ko se je pelo iz ljubezni in s hrepenenjem, da vzdržujemo svoje korenine, svojo narodnost in svoje bistvo, dandanes nam pa plehka narodno zabavna glasba to vse podira…