Predsednik Šarec, prišel je čas, da se pogledava iz oči v oči,

pa naj se zgodi, kar za javnost prav gotovo ni.

Nisem vas še čisto politično razvozljala, kam bi vas pravzaprav dala?

Ali ste res tako drugačni, v  pogumu, z dejanji in pod hlačmi;

ali je le metoda Stanislavski tista, ki jo spretno uporabljate, če zavajate?

Tudi meni igra in dramaturški prijemi niso tuji, le kaj drugega uporabiti gre,

da medijsko pozornost preusmeri nase se?

Tako, spoštovani gospod Šarec,

razen bistrega uma in neomajnega poguma nimam drugih »tipično ženskih« atributov,

da bi z njimi mahala, moškim tolažbo dajala,

moje joške ne segajo do Koroške, moja ritka bolj majhna je,

da le z vami v duetu bi lahko na Kamniško sedlo podala se.

Dodaten udarec je ta, da sem po izobrazbi filozofinja,

»bit in bistvo« sta zame vse, imam pa vtis, da vam to malo na živce gre.

Narodnozabavna glasba mi nikoli ni bila priljubljena,

niti ko sem Pod Skalco iz obupa popivala.

Iz ogorčenja, jeze in žalosti kaj hudega se mi že od otroštva godi,

za nič sojena, a na življenje kar 12 let v zavodu obsojena,

invalide spoznala, jih prenašala, nekatere zasovražila in druge pomilovala,

se tako kresala, prve bitke za svobodo in neodvisnost zmagovala, s strokovnjaki se bojevala.

Imam še vedno voljo, da govorim, odločno in naravnost kaj potrebno je, da se naredi;

FIHO je bankomat združbe invalidnih ljudi, ki jim mar za sotrpine ni.

S čim naj vašo pozornost le ugrabim, da prisluhnite mi,

saj še veliko pomembnega za prihodnost imam za povedati?

Le glejte kako Cerar, Türk in Pahor (naj naštejem samo nekatere od še živečih) bodo končali, ko me niso poslušali!