Od kod se je vzela vsa ta nestrpnost? Toliko desetletij nič, zdaj pa so naenkrat – kot v stepi po deževju – vzniknile cvetoče poljane zaničevanja, žalitev, groženj in nasilja. Kot mlada drevesa se pnejo kvišku posamezni skrajneži, ki v enem skrbno oddelanem strelskem popoldnevu dosežejo slavo in nesmrtnost. Rastejo celi gozdovi nemškutarskih domoljubov in navadnih nazadnjakov. Kot gozdna drevesa povezujejo podzemne nitke gliv, domoljube povezuje ravno tako gost in neviden internet. In posamezne vrste domoljubov bolje shajajo druga z drugo kot s komerkoli ali čemerkoli drugim.

Toliko desetletij nič … Če bi toliko desetletij res vladalo takšno »bratstvo i jedinstvo«, kot smo se v Jugoslaviji, pa i šire, tolkli po prsih, bi bilo tu vse čisto drugače. Če bi OZN res bila, na kar napeljuje njeno ime, bi bilo povsod vse čisto drugače.

Ves čas so obstajale oznake. Ljudi običajno predstavimo z imenom in poreklom, pa če je to nov sosed ali nekdo na televiziji. Poreklo ni okrasni dodatek. Tudi če ta človek počne nekaj, kar nima veze z njegovimi predniki in krajem rojstva, ga poreklo označuje bolj kot tisto početje.

Poglejmo si to na primeru športa! V športu je nadvse pomembno, od kod si. Brez tega ne bi bilo navijanja. Šport je gojišče domoljubja – vseh temnih plati, brez katerih svetle izgubijo smisel. Brez nestrpnosti ne bi bilo navijanja. Zakaj navijati za Emo Klinec, namesto za Saro Takanashi? Zakaj navijati za kogarkoli? Zakaj naj bi nam bilo toplo pri srcu, ker je neka Janja Garnbret trenutno nepremagljiva? Statistično zanemarljiv delež Slovencev osebno pozna Luko Dončiča in Gorana Dragiča, statistično nezanemarljivo število pa jih je samo zaradi teh dveh neznancev odpotovalo na Florido …

Zdaj lahko kak športni domoljub v obrambo svojega okopa reče, da v športu uspe mnogo priseljencev. Res je – ker so jim druga vrata še bolj zaprta. Priseljenci in tujci, ki uspejo kot poklicni športniki, so morali prestati ogromno poniževanj, udarcev in polen pod nogami. Po njihovi zaslugi so se utrdili dosti bolj kot domorodci, ki so ta poniževanja, udarce in polena prispevali. Poniževanja, udarce in polena, ki jih ni nikoli konec, tudi če postaneš Zinedine Zidane …

Še dlje kot navijači pa obstajajo šole. Šole ne privzgajajo strpnosti, ampak samo pridigajo o njej. Sicer pa so šole morda največja gojišča nestrpnosti, kar jih je kdaj bilo. Nestrpnost nam vsako uro vsakega dneva vcepljajo naravnost v podzavest, ne da bi kdo to opazil ali o tem govoril – do zdaj, ko bom o tem spregovoril jaz.

Že v jesenski kolumni Pogovoriti se moramo o učnem gradivu sem omenil: »da je smisel in namen izobrazbe zgolj razdeliti stvarnost na vedno manjše dele (predmete, poglavja, pojme, podpojme …), ki jih znajo učenci tekoče našteti in o vsakem navesti nekaj površnih, nepomembnih in dolgočasnih značilnosti. Če izvzamemo to dlakocepenje, ki ubija vse možganske sposobnosti razen srednjeročnega spomina, od šolske snovi ne ostane tako rekoč nič …« A tudi sam sem potreboval pol leta, da mi je kapnilo, kakšno atomsko bombo sem našel.

Skladno z bajeslovjem, ki nam ga v dušo vceplja malodane celotno svetovno učno gradivo, je vse, kar obstaja, razdeljeno. Razdeljeno je na nadskupine, skupine in podskupine. Nekatere skupine in pojavi so pomembnejši, drugi so komaj vredni omembe, tretje lahko prezremo. Najpomembnejše, skorajda edino umsko opravilo učencev je, da teh reči ne pobrkajo. Vsak pojav k svojim! Vsaka skupina na svoje mesto! Nobenih sivih con, nobenih prehodov! Nobenih osamljenih pojavov in skupin! Nobenega mišljenja, ki bi počelo karkoli drugega, kot da dognanja vojaško organizira! …

Si sploh lahko predstavljamo, kakšno opustošenje je ta dril pustil v naših možganih? Si lahko po izšolanju opomoremo in pričnemo misliti na kak drug način? …

Več kot plebiscitarno večino ljudi takšno šolanje pripelje v ta ali oni -izem. Naravni red stvari je, da nekam pripadaš in da tja pripadajo samo takšni, kot si ti. Če to velja za vse, kar obstaja, mora menda veljati tudi zate, ne? Obstajajo nad- in podskupine; nekatere so pomembnejše, druge manj pomembne, vse pa so »od nekdaj in na vekov veke, amen!« Sive cone so v najboljšem primeru nezaželene. Prehodi med skupinami so možni le, če se nekdo povsem preobrazi in postane še bolj značilen kot pripadniki, ki so to že 'po naravi'. Pa še v tem primeru pripadnost traja do prve napake, na katero vsi čakajo kot pes na hrano. Kdor ni z nami, je nepomemben ali proti nam!

Mi pripadamo skupini držav, ki se imenuje »Zahod«. Sem spadajo vse države sveta, katerih večina prebivalcev so belci protestantske ali katoliške vere. Najpomembnejša država so ZDA. Uradno naj bi bile ZDA tako zveličavne zaradi prispevka h končanju 2. svetovne vojne (ene redkih, ki so jih uspele pripeljati do konca). Neuradno so tako pomembne zaradi tistih dveh srhljivih atomskih bomb ter vojaškega in gospodarskega nasilja, ki ga od takrat dalje izvajajo nad prestrašenim svetom.

ZDA so, kar se tiče zakonodaje in življenja, v večini pogledov država tretjega sveta. Združenodržavčani ne živijo kot ostali Zahodci, niti ne delijo naših vrednot. Med nas se uvrščajo zgolj po zaslugi nasilja. Ko bo dolar padel, bodo tudi ZDA padle nazaj v skupino »Nekdanje evropske kolonije«, kamor spadajo.

Da bi to preprečile, se vedejo precej podobno, kot bi se Nemčija, če bi dobila 2. svetovno vojno. Do obeh Amerik se ZDA vedejo, kot bi se Nemčija do Evrope. Do Evrope se vedejo malenkost bolje, kot bi se Nemčija. Preostanek sveta pa bi bil v primeru nemške zmage deležen povsem enake obravnave, kot je je po zaslugi ZDA in njenih evropskih pomagačev. Prav nič čudnega ni, da so ljudje, ki zagovarjajo domače izdajalce iz časa druge svetovne vojne, tudi goreči prodajalci domovine in kolaboranti z ZDA pri netenju tretje.

Zakaj se nepravoslavna Evropa kot klop drži ZDA? ZDA so jo okužile z neoliberalizmom, ki jo je socialno opustošil. Izsilile so, da se je evropsko gospodarstvo podredilo ali prodalo združenodržavskim podjetjem. Povzročile so gospodarsko krizo in posledice speljale na svoj mlin. Povsem brez potrebe so Evropo spehale v vojno z muslimanskimi državami, za kar gredo nepredstavljive količine denarja in kar nekaj življenj. Te vojne so v Evropo pognale begunce, Žide 21. stoletja, kar je Evropejce ideološko razklalo, v Evropi obudilo rasizem, nacizem in fašizem, okrepilo cerkev in v smrtonosne napade pognalo vrsto verskih skrajnežev (strelski pohodi, zažiganje mošej in begunskih taborov, grožnje in pretepanje pripadnikov manjšin in tujcev …). Pred temi pojavi ljudje iz nekaterih evropskih držav, npr. Madžarske in Hrvaške, množično bežijo v druge, kjer še ni tako hudo – torej ima Evropa po zaslugi ZDA tudi notranje begunce. ZDA so že imele neumnega in hudobnega predsednika, Busha mlajšega, ki je s svojimi potezami škodil Evropi in svetu. Posledice njegovih podpisov so vsako leto hujše. Zdaj imajo še bolj neumnega in hudobnega predsednika, ki sproža še več škode. Posledice bodo …

Evropejci pa še vedno častimo ZDA kot vrhunec razvitosti družbe in se trudimo ostati del njihovega sveta, četudi se ta svet kuha pri živem telesu. Obnašamo se kot najhujši domobranci in cerkvenjaki proti koncu 2. svetovne vojne, ki so kljub neizogibnemu porazu goreče in zaslepljeno branili okope države, ki je že več let izčrpavala, ustrahovala in uničevala njihovo domovino. Res, zakaj?

Zato, ker smo se v šoli naučili, da mora biti vsak pojav točno tam, kamor ga je umestil učitelj. Za izšolan um je sobivanje ljudi različnega rodu, ver in navad nepredstavljivo. Zato vztrajamo, da morajo begunci ostati doma. Že manjšine so motnja, kaj šele begunci. Za izšolan um so motnja tudi kristjani na Kitajskem, ker kvarijo čisto in jasno razporeditev pojavov. Zato Evropejci navijamo za ZDA in žvižgamo Rusiji in si ne predstavljamo, da bi bilo možno obratno ali celo nič od tega.

Balkan ni sod smodnika zaradi neomikanosti svojih prebivalcev, ampak prav nasprotno – zaradi njihove izobraženosti. Balkance so šole naučile, da morajo biti meje jasne in razločne. Ker v teh krajih nikoli prej niso bile, so jih pridni učenci očistili odvečnih prebivalcev in potegnili na novo. Dela jim ni uspelo dokončati in zdaj čakajo, da se jih spet ponudi priložnost …

Nestrpnosti smo se priučili v šoli. Dokler bodo šole, kakršne so, in dokler se bodo naši otroci prisiljeni šolali po učnih načrtih, v katerih ni niti sivih con, kaj šele barv, in v katerih so dovoljene samo predpisane poti do predpisanih ciljev, bodo nestrpnost, nasilje, nazadnjaštvo, ozkogledost in civilizacijske vojne temelji zahodnoevropske omike.