V pravljicah je vse enostavno: obstaja glavni zlikovec, in ko ga nekdo premaga, svetu zavladajo mir, pravica in sreča. Tudi za časa kraljev je bilo skoraj pravljično: če je bil kralj hud zlikovec, si se ga znebil in namesto njega okronal bolj znosnega zlikovca. Kaj pa danes? Danes je vse polno zlikovcev. Če se znebiš enega, imaš naslednji dan nad sabo tri enake.

Holivudski filmi tega ne upoštevajo. Kot svojčas pravljice nas krmijo z nešteto različicami osvobodilne vojne proti mogočnemu zlikovcu in njegovi vojski. Vojne so slikovite, težke in polne žrtev, možnost uspeha je majhna, up in obup sobivata. A še tako mogočen sovražnik je le en in še tako mogočna obramba ima šibke točke. Na koncu obramba pade in sovražnik je premagan.

Kdo bi lahko bil tak sovražnik za nas? Človek ne. Morda skupina ljudi: sodobni fašisti ali komunisti? Morda država: ZDA, Rusija ali Kitajska? Morda vera: katolištvo ali islam (ali nevera)? Morda oblast: nedelujoča demokracija ali delujoča diktatura? Morda kapitalizem? …

Vse našteto je težava. Ljudje, ki te reči vodijo in v njih sodelujejo, so sovražniki človeštva. A preveč jih je; zlikovec je povsem razpršen.

Še najboljši izbor za št. 1 se zdi kapitalizem. Kriv je za vojne, za neenakost, za izkoriščanje, za utrujenost, poškodbe, bolezni in stiske, za podnebne spremembe (pa tudi talne in vodne) … – za to, da se večina Zemljanov ne počuti ravno najbolje in se bo kmalu še slabše.

A tudi kapitalizem je razpršen zlikovec. Ne moremo pobiti vseh šefov in lastnikov proizvodnih sredstev. No, lahko jih, a kaj bi s tem pridobili, če ne vemo, kaj bi pravzaprav radi?

Kaj je pri kapitalizmu najhujše? Kaj je njegov motor, srce – tisto, zaradi česar se ne more ustaviti, zaradi česar drvimo v še več garanja in svinjanja za še manj denarja in znosnega življenja?

Odgovor je en sam – gospodarska rast. Če ubijemo gospodarsko rast, ubijemo potrebo po vojnah, večanju neenakosti in poglabljanju izkoriščanja, po samoizčrpavanju z delom in samouničevanju v prostem času, po vedno obsežnejšem izčrpavanju in uničevanju narave, po tem, da je za vsak naslednji rod prihodnost bolj črna, njena predvidljivost pa krajša. Če ubijemo (eksponentno) gospodarsko rast, ustavimo vse, kar zaradi nje eksponentno raste.

Človeštva ne bo rešila rast. Čisto vse, česar je letos več kot lani, nam škodi. Ne potrebujemo eksponentne rasti, niti navadne rasti. Na dolgi rok nas lahko reši le počasen in globok upad, nato pa mirovanje.

Lahko premagamo gospodarsko rast? Lahko kot Annakin iz Vojne zvezd vpademo v borzo in uničimo njen osrednji procesor? Presenetljivo, lahko – in to celo iz domače kleti, če smo seveda vrhunski hekerji. Če verjamete ali ne, lahko tudi po pravni poti – poslancem nič ne preprečuje sprejeti zakona, ki bi prepovedal gospodarsko rast. Nič, razen njih samih.

In nas, ki takšnih odbitih poslancev ne bi volili, ker nas ne moti gospodarska rast, ampak samo njene posledice.

Sovražnik št. 1 obstaja in deluje. Imamo tudi ljudstvo, ki molče požre vse muke. Potrebujemo samo še uporniško gibanje in junaka, ki nima pojma, da bo rešil svet, pa bomo živeli kot v pravljici …