OPOZORILO! Ta kolumna je namenjena mojemu občinstvu in ljudem, ki jim narodnozabavna glasba povzroča duševne bolečine. Če imaš rad narodnozabavno glasbo, je pač ne beri, če bereš, pa ne gnjavi!

Pa sem tudi jaz dočakal svojih pet minut slave: naredil sem prasko v sijočo sliko popolnosti narodnozabavne glasbe, in doživel odziv, kot da sem zarezal v Mono Liso …

Napisal sem na stotine kolumen. Norčeval sem se iz marsikatere skupine ljudi, na primer iz new-agerjev, vrtičkarjev in teoretikov zarot. Nihče se ni čutil tako prizadetega, da bi se odzval … Neprizanesljivo sem si privoščil pripadnike kupa poklicev, na primer gostince, kustose, novinarje in zdravnike; od umetnikov pa gledališčnike, filmarje, književnike in yugo-pop glasbenike. Noben sindikalist me ni javno žigosal … Razvrednotil sem družinsko življenje, napadel šolstvo in razgalil resnične vzgibe nestrpnežev. Nihče me ni spodbijal in nihče mi ni grozil … Lotil sem se celo pregovorno občutljivih vernikov in svečenikov, raztrgal Biblijo z njenimi lastnimi navedki, dolžen pa nisem ostal niti islamu. Noben računalnik ni končal na grmadi … Pač, nek tip bluzi v svoje in še čigavo veselje, pa naj bluzi; koga briga!

Veliko tega je bilo za šalo; tudi sam imam namreč svoje občinstvo – ljudstvo, ki ga zabavam –, torej sem tudi jaz narodnozabaven. Veliko pa je bilo zares. Ko sem skušal ljudem vtepsti v zavest, kaj je v resnici gospodarska rast in kaj nam prinaša, sem bil deležen podobnega odziva kot Kasandra – kot da govorim zidu … Razgrnil sem cel kup ovir za kolikor toliko znosno človeško sobivanje (50 odtenkov nasilja), in se za nekatere težave domislil kupa enostavnih rešitev – a nihče ni pokazal želje razpravljati o tem …

No, čisto brez odzivov ni bilo. Mesožeri so se malo repenčili, ko sem našteval prednosti vegetarijanstva; nekaj ljudi mi je želelo smrt, ko sem odsvetoval rojevanje otrok, narodnozabavna glasba pa je tretja svetinja, v obrambo katere so nekateri Slovenci voljni poseči po nasilju. Družboslovci, dober tek!

Naj sem te reči obdeloval poglobljeno ali površno, pisal pametno ali streljal mimo, ni važno. Pomembno se mi je zdelo, da se o njih razmišlja in govori. Če sem s katerokoli kolumno to dosegel vsaj pri enem bralcu, je bil njen namen dosežen.

Narodnozabavne glasbe ni na mojem spisku pomembnih reči. Je zgolj čuden pojav, ki smo ga Slovenci – hote ali nehote – vzeli za naravno danost, glede katere se ne da nič ukreniti, zato se z njo nima smisla ubadati. O njenih lastnostih in odzivih, ki jih sproža, ni nihče javno razmišljal in govoril, pa sem pač jaz. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo ta kvaziantropološki prosti spis, ki bi se ga danes komaj še spomnil, deležen takšnega odziva. Šale o Gorenjcih so za člane Gorenjskega kvinteta neprimerno bolj žaljive kot moj malo daljši vic na drugo žogo o nekih kostumskih likih (katerih občinstvo goji, predivdevam, izreden odpor do šal o blondinkah, taščah, policajih in ciganih). A v času, ko jutranji dogodek zvečer ni več novica, je ta vic postal časopisna in televizijska vest natanko pet mesecev po svojem nastanku …

Mimogrede spacano pilotno epizodo o narodnozabavnih glasbenikih si je ogledalo presenetljivo veliko bralcev (delež tistih, ki so jo res prebrali, kaj šele razumeli, ostaja neznan). Njihovi odzivi – globoko zaničujoči, preteče grozeči in na drugi strani neizmerno navdušeni – so terjali resno in poglobljeno nadaljevanje. Tudi v tem nisem nikogar zmerjal in zaničeval. Popisal sem zgolj svoje doživljanje njihovega početja, pri čemer sem se izognil slabšalnim besedam ter navajal razloge in dokaze za svoje trditve. Predvideval sem, da se bo zadeva s tem končala, a se je očitno šele dobro začela. Dvodelni zimski je sledila še uspešnejša spomladanska sezona z zaenkrat neznanim številom epizod neznanega števila ustvarjalcev.

Gorenjski kvintet, katerega grožnjo (»mal pazi na svoje objave«) je policija obravnavala enako resno kot jaz (Bravo, policija!), se je menda potožil Domnu Hrenu, uredniku revije Muzika. Da bi jih potolažil, je v aprilski številki (4, str. 21) razglasil, da me bo skušal spreobrniti – »dokazati, kako široka, globoka in še kaj je slovenska narodno-zabavna glasba. Do takrat mu predlagamo, da prisluhne, denimo, skladbi Pesem zvonov ansambla Štajerskih 7.« (gorenjskih 7, štajerskih 7 – kot da smo v pravljici) Članek morate poiskati sami, če se vam res ljubi, tukaj pa je oglas zanj. Pesem zvonov pa kot vzor širine, globine in še česa v narodnozabavni glasbi v poslušanje toplo priporočam tudi jaz.

Bržčas nastopam v pravljici – »slovenski različici Vojne zvezd« –, kjer sem nadvse mogočen sikavski čarovnik. S sikavim urokom, sestavljenim iz 665 besed, ki sem jih vklesal v tale precej zakoten spletni portal, sem očitno tako iztiril narodnozabavni planet, da se je njegova mogočna skorja razpočila. Narodnozabavniki so ostali brez ozračja, goli in bosi na ognju, soncu in dežju, in revežem je proti tako silnemu in številčnemu nasprotniku preostal samo brezglav napad (kot se je vprašala prijateljica: »Kakšno samopodobo morajo imeti ti ljudje, da jih en takle člančič tako zelo pretrese?«).

Pravljica ima junaka. Ko me je občni zbor starešin narodnozabavnega plemena določil za svojega sovražnika, ko so udrihali čez mene in si želeli udrihati po meni, se je javil mlad meso-jedi Domen Hren. Ponudil se je, da se bo sam samcat podal v volčje žrelo – da ne bo udrihal, ampak bo s sikavcem navezal stik. To je tudi storil. Napadel ga je z vljudnostjo in spoštljivostjo, in čarovniku ni preostalo drugega, kot da mu vrne milo za drago. Med njima se je razvila široka, globoka in še kakšna izmenjava besed. Govorila sta več dni, več tednov, medtem ko je bril april (ki se je tega leta začel marca in še kar traja). Pogovor je bil tako dolg, da sta morala narediti več premorov, da se je meso-jedi lahko obril; bil je tako dolg, da se je vmes enkrat obril tudi sikavec …

Se je pogovor končal ali še traja? Je meso-jedija premamila iskrena stran Sile? Je čarovnik podlegel svetlobnemu mehu? Sta v resnici bratranca v sedmem kolenu? …

Odgovori pridejo v naslednji epizodi. Poiščite jo v junijski številki revije Muzika. Če bo potrebno, ji bo na tem mestu sledila tudi epizoda vrhovnega sikavca. Kar si pravkar ogledujete (nekateri tudi berete), ni toliko epizoda kot kazalo.

Nekje vmes, povsem neodvisno od ubogega ljudstva in čarovnika, ki mu zadaja neoprijemljive, a zato nič manj nevzdržne bolečine, je nastala še ena epizoda. Iz arhivskih odlomkov jo je zrežiral Dejan Vodovnik za Nedeljske novice, ki so izšle 12. 5..

Dan kasneje je novinarka Planet TV, Kaja Flisar, iz varne in oddaljene Ljubljane v ogenj poslal dva nič hudega sluteča leteča novinarja, da si čarovnika ogledata od blizu in iz njega iztisneta še kakšen urok. Da ju ne bi bilo preveč strah, je milostni čarovnik za soočenje velikodušno izbral obljudeno križišče pred vhodom enega od trgovskih središč. Pogumna novinarja, veterana mnogih srhljivih uličnih soočenj, sta z vajeno kretnjo potlačila strah in vešče oddelala pogovor z veščem. Oddaljena novinarka, očitno prav tako neustrašna, ga je kasneje brezsramno razrezala in skrajšala ter v vsemirje poslala ostanek. S tem je nevede razbila urok, ki se je skrival v čarovnikovi izjavi in bi imel nepovraten učinek na prihodnost narodnozabavne glasbe. Ta bo torej še naprej takšna, kot je bila doslej.

(Uf, ko bi le poznal tak urok! …)

In vse to so samo uradne epizode. Neskončno več pa je drobirja, ki so ga sledilci tele novele v ljubiteljskem ali sovražnem zanosu spacali skupaj in poskrili v neskončno drobovje interneta. Niti jaz nisem takšen čarovnik, da bi lahko vse to zbral, niti kakšen predsednik, da bi hotel vedeti, kaj vse si o meni mislijo troli.

Na kako oddaljenih bregovih stojimo, najbolj priča izjava nekoga, ki je med besnenjem čez mene bruhnil: »Verjetno [bi si želel, da] bi polko popestrila pevka v burki.« Zanj je ta zamisel očitno tako nepredstavljiva, da mi jo je podtaknil z namenom razžalitve. Jaz pa jo z odprtimi rokami sprejmem. Pevka v burki bi popestrila kakršnokoli glasbo, od operne do rapa, pa tudi polko – če bi dobro pela.

Daleč smo prišli, pa smo še bolj trdno tam, kjer smo bili na začetku …

Sicer pa nisem strokovnjak za telenovele. Kako se naredi konec? Da se poročim z narodnozabavno pevko?