Ema Kurent bi lahko predvidela usodo svoje kolumne v zvezdah. Predvidela bi jo lahko brez zvezd. Zato ti ni treba biti jasnoviden; dovolj je, da si socializiran.

Zdaj se nad to samorazkrito lažno vedeževalko zgražajo cele horde 'zdravih' Slovencev. Med njimi so tudi tisti, ki so že kdaj brez potrebe parkirali na prostoru za invalide. Še huje, med njimi so tudi tisti, ki imajo o invalidih ravno toliko pojma kot Ema in so prepričani, da je rumenih parkirnih mest odločno preveč.

Ema je povsem upravičeno grešna koza, a obstaja ogromno še bolj grešnih. Ona vsaj ne menca, ne napleta bednih izgovorov in se ne obrača po vetru, ampak ponosno stoji za svojo hudobijo.

In postavila je dobro vprašanje: Zakaj naj bi imeli invalidi prednost? Zakaj oni lahko parkirajo pred vrati trgovin, jaz pa ne? Saj smo vsi ljudje.

O tem se je treba pogovarjati. Zdravim in 'zdravim' je treba razložiti, zakaj prednosti invalidov niso prednosti – kot jim je treba razložiti, da Romi, begunci in brezposelni nimajo nobenih posebnih pravic, imajo pa zato ogromno krivic, ki so ostalim prihranjene.

Če se o tem ne pogovarjamo, pride do zavisti. Zavist do invalidov (Romov, beguncev in muslimanov, pedrov in lezbijk …) bi človeka pokazala v precej invalidni luči, zato jo je bolj varno prevesti v zaničevanje. Kdor ni zadovoljen s svojim življenjem, je zavisten. Ker to ni lepo, je raje pokroviteljski, vzvišen, prezirljiv in sovražen. In ker nima poguma odkrito sovražiti tistih, ki ga resnično delajo nesrečnega, je toliko bolj besen na ta zadnje reveže, pred katerimi se počuti dovolj varnega.

Res se ne pogovarjamo o pravih stvareh … Dejstvo je na primer, da smo se vsi prisiljeni opredeliti do ženskih vprašanj, ker ves čas zadevajo vse nas. Po drugi strani pa nas lahko težave LGBT+ skupnosti povsem zaobidejo in nam zanje gladko dol visi. Tudi do kapitalizma in krščanstva nimamo možnosti biti ravnodušni, komunizem in islam pa sta v naših logih tako obrobna pojava, da se moramo potruditi, da ju sploh opazimo. A neverjetno veliko ljudi meni ravno obratno: za ženske težave jim dol visi, LGBT+ skupnosti pa jih povzročajo. Kapitalizem in krščanstvo sprejemajo kot naravno danost, komuniste in muslimane pa bi utopili v žlici vode. Je pač lažje nadlegovati natakarico kot braniti njeno dostojanstvo pred pivskimi bratci; lažje opljuvati črnca kot razbiti gobec lažnivemu šefu, medtem ko se izgovarja, zakaj spet nima za plače …

Nismo vsi takšni. Jaz se na primer ne zaletavam v vsakega bogoslovca, ki žlobudra o nevernikih, ali 'pravega deca', ki naklada o intelektualcih in feministih. Kar govorita, zame ne drži, zato se ne počutim niti nagovorjenega niti prizadetega. Vprašanje pa je, kaj bi bilo, če bi me njune besede zadele v živo – če bi govorila resnico …

Ko bedaku damo vedeti, da je bedak, pa govorimo resnico. Bedak postane nasilen bedak. Če jih je več, se zgodi »kršitev javnega reda in miru«. Če jih je preveč, pa red in mir izgineta, dokler se jih dovolj ne pokolje med sabo.

Zato se je res nujno pogovarjati … A kako, če obstajata dve vrsti bedakov, ki se ne moreta med sabo?

Na eni strani so nazadnjaki. Nazadnjaki so ljudje dejanj: če menijo, da je nekaj narobe ali pokvarjeno, skušajo to popraviti; na primer otroke, ženske, vegetarijance, priseljence, istospolneže … Če ne gre ali je prehudo, skušajo uničiti; na primer Rome in Žide, drugoverce in nevernike, naprednjake … Obenem pa priznavajo oblast nadutih bedakov, ki ne počnejo ničesar, ampak le pametujejo in ukazujejo. Zanje je neprimerno bolj pomembno, kdo je nekaj rekel, kot kaj je povedal. In bolj je pomembno, kaj govori, kot kaj počne.

Na drugi strani smo naprednjaki. Naprednjaki smo ljudje besed: če menimo, da je nekaj narobe ali pokvarjeno, to proučujemo, o tem predavamo in razpravljamo v nedogled; na primer o kapitalizmu, onesnaževanju, javnih storitvah, vojnah … Če je tega preveč ali je prehudo, vzamemo kot naravno stanje in nehamo modrovati; na primer o oblastnem ustroju, veri, vsakodnevnem nasilju … Obenem pa od oblastnikov pričakujemo učinkovite ukrepe, ne lepih besed. Za nas je neprimerno bolj pomembna vsebina, kot kdo jo je ustvaril. In bolj je pomembno, kaj nekdo počne, kot kaj govori.

Med tem kladivom in nakovalom pa so invalidi in ostali obstranci, ki jih tolčemo in zabijamo – na katere se sklicujemo in jih obenem ne pustimo do besede. Eni bi Emo pokopali pod udarci, drugi pod besedami, obojim pa dol visi za invalide – ravno tako kot njej.

Kako naj se sploh začnemo pogovarjati, ne da bi nekdo nastradal – upravičeno kot Ema ali neupravičeno kot invalidi in večina ostalih žrtev?