Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci? 

Komercializacija gora 

Izraz »osvajalci nekoristnega sveta« izvira iz kultne istoimenske knjige francoskega alpinista Lionela Terraya (1921 – 1965). Terray je preplezal številne zahtevne stene v Alpah, osvojil še neosvojene vrhove v Patagoniji (Fitz Roy), sodeloval na prvi odpravi, ki je osvojila vrh nad 8.000 metrov (Anapurna, 1950) ter prvi stopil na peti najvišji vrh sveta, Makalu (1955). Njegova knjiga je resnično odraz časov, ko so se odmaknjeni vršaci zdeli povsem nekoristni svet, ki so ga na resnično pionirski način osvajali takratni alpinisti. 

Vendar so se časi in s tem razumevanje nekoristnega sveta bistveno spremenili. Poglejmo si samo »primer Everest«. V letu 2018 je bil »vrh sveta« osvojen 802-krat, za vrh pa se je »potegovalo« več kot 8000 ljudi (strank in najemnikov). Cena vzpona za enega udeleženca se danes giblje med 40.000 do 85.000 ameriškimi dolarji, pa tudi vse do 130.000 dolarjev. Poleg tega naj bi v letu 2015 bazni tabor pod Everestom obiskalo še dodatnih 40.000 udeležencev trekingov. Gre torej za velikanski posel. Osvajalce nekoristnega sveta so zamenjale agencije, ki alpinističnim turistom ponujajo različne aranžmaje – vse za velik denar seveda. 

A ta posel ima tudi slabo stran. Po oceni Združenih narodov iz leta 2016 naj bi bilo pod Everestom približno 130 ton smeti, kar pomeni, da gre za najvišje ležeče smetišče na svetu. Potrebno je dodati še ogromni ogljični odtis, saj morajo »osvajalci« Everesta prepotovati tudi deset tisoč in več kilometrov z letali in drugimi prevoznimi sredstvi. (Za primer: dvosmerni polet za enega potnika iz Ljubljane do Katmanduja v Nepalu pomeni izpust 2,4 t CO2 v ozračje, a Katmandu še ni končni cilj; zato lahko ocenimo, da ogljični odtis za pot iz Ljubljane do baznega tabora pod Everestom in nazaj znaša 3 tone CO2 za eno osebo). 

Vendar je Everest le »vrh ledene gore«. Vemo, da je poleg Everesta še 14 vrhov višjih kot 8.000 metrov, kjer marsikje tudi vlada precejšnja gneča, pa še stotine drugih, nižjih vrhov. 

Ni nekoristnega sveta 

Danes vemo, da je Zemlja kompleksen sistem, kjer vsak njen del igra svojo vlogo in pripomore k zdravju in blaginji celote. Himalajski ledeniki imajo na primer izjemno pomembno funkcijo, saj z vodo »oskrbujejo« kar 700 milijonov ljudi v Indiji, Pakistanu in Bangladešu. Ledeniki so poleg tega tudi del kompleksnega Zemljinega podnebnega sistema, ki vse bolj propada. 

Zato moramo romantični pogled na »osvajalce nekoristnega sveta« spremeniti in se soočiti z realnostjo. Najvišje gore so tako kot vsi drugi deli planeta postali prostori komercializacije in uničevanja. Navidezno nekoristen svet je dejansko še kako koristen in je del zapletenega in soodvisnega Zemljinega ekološkega sistema. Seveda uživamo, ko gledamo posnetke čudovite, neokrnjene narave in »junaških« osvajalcev gora, a resnica je, da so stroški teh prizorov dejansko zelo visoki – v obliki smeti in »nevidnega« ogljikovega dioksida. 

Sodoben alpinizem oziroma gorništvo bi morda morali temeljito spremeniti. Namesto doseganja rekordov in višine, bi se morali alpinisti in gorniki preleviti v varuhe koristnega gorskega sveta, vendar najprej z lastnim zgledom.