Slovenska bralna kultura je v krizi. Zanimivo: slovenska bralna kultura je v krizi, odkar imamo državo, v kateri je slovenščina bolj ali manj edini uradni jezik. Slovenščina je očitno krizni jezik: dokler so jo izrivali in prepovedovali, ji je šlo odlično, zdaj, ko ji gre odlično, pa je v krizi.

Ves ta čas pisci in uredniki jadikujejo, kaj vse je krivo za izumiranje branja. Seveda je krivo vse razen njih. Krivi so internet in družabna omrežja, pametni telefoni, visoki davki, premajhna državna podpora …

Res je. Jaz bi dodal še nadure in kapitalizem nasploh. Ljudje so preveč zdelani in nimajo časa za branje. Če so brezposelni ali upokojeni in imajo čas, nimajo denarja, zato si knjige izposojajo.

Knjige so drage; ne samo zaradi odnosa države, ampak predvsem zaradi njene majhnosti. Kar bi bil v Franciji, Braziliji in seveda ZDA zmerna uspešnica, od katere bi lahko pisec lagodno živel leto ali dve, da napiše novo, je pri nas knjiga, ki povrne stroške izdaje brez izplačila piscu. Samo od pisanja tu ne živi nihče, in nikoli ni. Vse velike slovenske piske in pisci so večino svojih prihodkov zaslužili iz drugih virov. Tudi 'poklicni pisatelj' Cankar je bil v bistvu 'poklicni prosjak'; podpirali so ga, častili in mu posojali denar z vednostjo, da jim ga ne bo vrnil, vmes pa je tu in tam padel kak honorar.

Če pišeš v jeziku, ki ga uporablja dosti ljudi, je vstop med uspešne pisatelje vzpon na družbeni lestvici. V Sloveniji in njej podobnih državah je pisateljevanje v najboljšem primeru konjiček, ponavadi pa gre za zmes čudnih predstav o sebi, čudnih predstav o družbi in obupa. Nadarjenost in potreba po izražanju skozi pisanje sta neobvezna dodatka. Pri nas postanejo pisci drugačni ljudje kot v deželah množičnih jezikov. Kdor bi v teh deželah postal pisec, pa pri nas postane prevajalec, novinar, pravnik, politik, glasbenik, igralec, učitelj slovenščine … – karkoli, samo ne pisec.

Tudi založbe so v teh deželah drugačne. Obnašajo se kot gospodarske družbe, kar tudi so, ne kot društva v javnem interesu, ki se jih državi ne ljubi ohranjati pri življenju. Ko se odločijo izdati knjigo, si obetajo, da bodo zaslužili z njeno prodajo, ne s prihodki od razpisov, na katere so jo prijavili. Njihova skrb ni namenjena odličnosti razpisnih prijavnic, ampak odličnosti samih knjig. V ta namen vlagajo denar ne le v njihov izgled, ampak tudi v pisce, in – ne boste verjeli – v vsebino.

Ste med branjem kakšne tuje knjige kdaj zašli v poglavje z naslovom »Zahvale«? To so pogosto obsežni in skrbno spisani seznami ljudi, ki knjige niso pisali, so pa prispevali k odličnosti njene vsebine. Ponavadi ne s hvalo in bluzenjem, ampak z dragocenimi podatki, tehtnimi pripombami, uporabnimi nasveti in čustveno podporo. Nekateri so piscem odprli svojo zasebnost, drugi so jim odprli pot do težko dostopnih podatkov, tretji so jim nudili osebno izkušnjo. Znali so okrcati. Znali so biti sitni in vztrajni. In spoštovali so mejo med svojim prispevkom in tem, kar mora pisec opraviti sam.

»Zahvale« se včasih berejo kot odjavna špica celovečernih filmov. Pisanje dobrih leposlovnih knjig danes ni več bdenje genija ob sveči, ampak skupinsko delo množice strokovnjakov z različnih področij.

Vse to seveda stane. Res piscu mnogi pomagajo zastonj ali v okviru svojih služb. A pisec se pogovarja z ljudmi, raziskuje, potuje, se seli, ima čas. Pisec dobrih knjig mora biti bogat. Dan Brown je samo v raziskave in zbiranje podatkov za svoje veleuspešnice o Robertu Langdonu vrgel več denarja, kot ga je večina slovenskih pisateljev zaslužila s honorarji za svoje knjige.

Pri nas ni pogojev za to, in to se pozna tudi na kakovosti izvirnega slovenskega leposlovja. Ne gre za to, da bi nam manjkalo nadarjenih ljudi, ampak smo brez pogojev, da bi se njihova nadarjenost razmahnila.

Ko sem pred leti skušal spraviti v promet svoja leposlovna dela, sem pogorel. Uredniki jih z eno izjemo niso niti povohali, ker me niso osebno poznali (tako to deluje, ja). Ustanovil sem društvo, jih izdal ter s prodajo pokril stroške izdaje in prodaje. Dva urednika, ki me poznata, in tista izjema so jih izdali še nekaj. Ena je izšla v e-založbi, za katero skoraj nihče ni vedel. Pri drugi je urednik brez mojega vedenja šaril po vsebini in jo na nekaterih mestih naredil neberljivo. Tretji je izdal poskusno serijo 30 izvodov, ki je pošla hitreje kot sveže žemljice, za več pa ni imel denarja. Pogodbe z njimi premorejo več papirja, kot bi ga moj zaslužek, če bi bil izplačan v petevrskih bankovcih.

A največja težava ni bila v zaslužku, temveč v tem, da je moje poglavje »Zahvale« ostalo skoraj prazno. Deležen sem bil natanko ene pripombe, ki je resno zaznamovala nadaljnji razvoj mojega pisanja, pa še ta je prišla slučajno in je bila prežeta s povsem nepotrebnim pokroviteljskim žaljenjem. Ostali so prispevali skoraj izključno hvalo in bluzenje, s katerima si nisem mogel pomagati.

Moje knjige so danes najstnice, in tudi izgledajo tako. Če bi imel takrat podporo, kakršno bi moral imeti, bi bile neprimerno boljše. Če bi jih pisal zdaj, bi bile tudi boljše. Če bi jih pisal zdaj in imel podporo, bi bile pa najboljše.

Podobne »Zahvale« kot jaz, lahko spiše večina slovenskih piscev – tudi tisti 'pridni', ki objavljajo v literarnih revijah, nastopajo na literarnih večerih in se prilizujejo urednikom. A niti najbolj plodoviti in brani ne morejo sčarati »Zahval«, ki bi izgledale kot prave. Vse njihove knjige skupaj niso bile deležne toliko kakovostne in raznovrstne vsebinske podpore, kot ena sama svetovna leposlovna uspešnica.

Za založnike in bralce je torej lažje in ceneje, da se posvetijo prevodom. Knjiga, ki je nekje že pritegnila bralce, jih bo verjetno tudi v Sloveniji. Na podlagi preteklih izkušenj s podobnimi knjigami se da njen domet in donos dokaj natančno izračunati.

Zakaj bi založnik tvegal s slovenskim piscem? Uspeha ne more predvideti. Tudi če uspeh je, ni bog ve kaj. Knjige ne more oglaševati kot uspešnice, ker to še ni. Literarni dogodki niso oglaševanje, ampak so proč vržen denar – založnikov ali iz javnih sredstev. Rednih bralcev, ki se jih udeležujejo, je tako malo, da statistično gledano ne obstajajo. Piscu se spodobi nekaj plačati. To lahko založnika stane več, kot plačilo tuji založbi za pravico do izdaje; razen če se uspe dogovoriti za odstotke od prodaje, v katero pisci itak nimajo pravega vpogleda. Le prevajalca mu ni treba plačati. Ker založnik tvega, piscu to pove in od njega pričakuje hvaležnost.

Zakaj bi s slovenskim piscem tvegal bralec? Če ni ravno priznano ime, o njem ni nikoli nič slišal. Kot smo že ugotovili, na literarni dogodek, kjer bi ga lahko spoznal, ni šel. Na internetu o njem ne najde nič pametnega – niti besedil za pokušino ne. Z veliko sreče ima med znanci koga, ki bere izvirno slovensko leposlovje, in zaupa njegovim priporočilom. Sicer mu preostane le, da v knjigarnah in knjižnicah brska in prebira na slepo, v upanju, da ga bo kaj potegnilo.

Življenje je kratko in časa za branje ni nikoli dovolj. Knjig je ogromno, in mnoge so slabe. Zakaj bi bral karkoli razen tistega, kar bi te res res potegnilo? Kar se mene tiče: če branje gladko steče čez prvo, drugo, tretjo stran, čez prvo poglavje, in hočem še, je to to. Knjige, ki so jih napisali Slovenci, ponavadi niso to. Že na začetku bralce rade mučijo z dolgoveznimi opisi. Zatikajo se. Preden se karkoli zgodi, takšno knjigo odložim in vzamem v roke drugo.

Preden bralna kultura upade, bi morali kulturni uradniki in založniki ugotoviti, kaj počnejo za njeno ohranjanje v drugih majhnih državah. Skandinavci nimajo slovenskih težav; pisci od pisanja tam dobro živijo, uspelo pa jim je tudi prodreti na svetovni trg.

Nas bralna značka in podobne prazgodovinske rešitve ne bodo rešile. Danes otroci rastejo ne le ob drugačnih igralih, ampak ob drugačnih vrednotah. Če imaš starše, sorodnike in znance, ki so pod stalnim stresom (takšnim ali drugačnim) zaradi služb, že od malega skupaj z vrstniki iščeš rešitve, se povezuješ in poskušaš milijon stvari, ali pa se umakneš v vzporedno resničnost igric in knjig. Če se ljudje okoli tebe kregajo glede kapitalizma, zgodovine, vere, teorij zarot, podnebnih sprememb in beguncev, ne moreš razviti občutka, kaj je prav in kaj ni. In dobro leposlovje ti ne ponuja odgovorov, na katere bi se lahko oprl, ampak odpira dodatna vprašanja, ki jih v teh okoliščinah res ne potrebuješ.

In kaj, če bralna kultura upada? Kakšna škoda je to pravzaprav?

Poznam ogromno ljudi z motnjami v duševnem razvoju in s težavami pri uporabi okončin, ki ne berejo, pa so kljub temu sočutni in srčni. Poznam tudi takšne brez posebnih izzivov, ki jim je branje pretežak izziv, pa niso nič boljši in nič slabši od nas, ki beremo. In poznam bralce, ki so slabi ljudje.

Branje je samo eden od načinov, kako koristno in prijetno preživljati prosti čas. Nudi širino duha, a to nudijo tudi druge reči. Ne le dobri filmi in dokumentarci, ampak tudi spoznavanje raznolikih ljudi, nabiranje raznolikih izkušenj in potovanja. Odprt duh bo vedno našel pot, tudi če bo ujet v nepismenem ali nad branjem ne preveč navdušenem telesu. Zaprt duh pa je ne bo našel, tudi če bo prebral vse knjige tega sveta.